Kampiranje ob jezeru. Fant se v šotoru privije k prijateljici. Ona mu želi nežnosti vračati, a nekako ne gre. Njen um jo napeljuje k sprejemanje užitkov, telo pa jih zavrača. Oblijeta jo takšna vročica in drhtenje, ki jasno nakazujeta odpor telesa. Moški ego trpi. Da ni z njim pravzaprav čisto nič narobe, se zave šele nekaj mesecev kasneje, ko mu prijateljica predstavi svojo punco. Takrat ve, da njeno telo moške roke enostavno ne prenese. Ne obsoja je. Na to, v koliko odpovedovanj je bila primorana zaradi prijateljev, staršev in okolice raje ne misli. In koliko moči je potrebovala, da je vse te postavila pred dejstvo. Da je hkrati tudi sama sebi dokončno priznala. Še mnoga leta zatem, se ta fant in dekle družita, gresta skupaj na pivo, na žur, v kino …
Do premikov v miselnih vzorcih, ki jih proseciramo, večinoma prihaja le s težavo. Družba se razvija z neverjetno hitrostjo, medgeneracijske razlike so ogromne. Razumem, da naši stari starši in starši težko sprejemajo določene stvari, saj so odraščali v popolnoma drugačnem okolju. Navajeni so bili medsebojne podobnosti delovanja, mišljenja … Kje pa so oni poznali kakšne didaktične igrače in pripomočke. Torej, z njimi bo težko.
Domala vsak pogovor z osnovnošolskim učiteljem slej kot prej nanese na njihovo osuplost nad učenci. Da kakšni so, popolnoma drugačni kot smo bili "mi". In kako težko je z njimi. No, pa smo tam. Ti učitelji, ki bi morali otroke učiti sprejemanja drugačnosti, se s tem sami niso sposobni soočiti. Pa jih ne želim obsojati, kajti vem, da so tako kot drugje v družbi eni pač bolj odprti in dojemljivi, drugi manj. Sprašujem se le, kako jih na raznovrstne odklone, ki se pojavljajo med otroki, pripravljajo fakultete. Kako je lahko na to pripravljen na primer biolog s pedagoškim izpitom?
