Na pokojne sorodnike in znance se spomnim sila poredko. Ponavadi le kadar se pripeti kakšna stvar, ki me nekako poveže z njimi ali pa če koga izmen njih omeni kdo drug. Ne vem, enostavno življenje teče s takšnim tempom, da sem vseskozi nekam vpet. In prav zato mi je zelo prav, da obstaja posvetilo današnjega dne.
Mati je iz vrtnega cvetja in trav sestavila tri prav simpatične šopke in petkov večer je bil kot nalašč za obiske. V Velenju naju je na bližino pokopališča že od daleč opozarjal smrad po parafinu v zraku. Grozljivo. V povprečju je bilo na vsakem grobu kakšnih 15 prižganih sveč. Na mnogih pa se je njihovo število bližalo tridesetim. Včasih, ko so podjetni še pobirali parafin iz napol dogorelih sveč, so pokopališča še imela zabojnike za ločeno zbiranje sveč in cvetja; zdaj gre vse na isti kup. Sorodnikov grob leži v "ulici", ki bi jo zlahka poimenoval Ulica polmeseca in zvezde. Nekatere mošeje resda imajo ta simbol na kupolah, a baje da nima verskega pomena. Polmesec se povezuje z islamskim lunarnim koledarjem, zvezdo pa s Koranom in velja za enega izmed Alahovih znakov. Na grobu nasproti, sta še iz kamna izklesana nogometna žoga in avto. S fotodokumentacijo teh grobov, bi lahko opremil kar zajeten pogrebni almanah. A bistveno je, da sva še vedno našla socialni grob, za katerega je bilo rečeno, da bi naj bil prekopan že pred najmanj enajstimi leti.Na vasi, v Braslovčah, Taboru in Šempetru, so grobove krasil po tri, štiri sveče. Kot, da imajo vsi sorodnike le še v mestu in skoraj nihče več na vasi. Pa pravijo, da se v mestu ljudje sploh ne poznajo med sabo. Skor ne morem verjet. Niti slučajno pa si nisem želel videti prvonovemberske scene. Kaj, če je danes vsak obiskovalec prinesel in prižgal še po eno svečo na vsakem grobu? Grozljivka. Kupim jo le še v izjemnih primerih.
Dvomim, da pri nas še kje sedi v tako majhnem razredu toliko dijakov. Niti pod razno pa se ne more zgoditi, da bi ob tem bil praktično vsak nekoliko drugačne polti. Babilonska mešanica kultur, socialnih okolij, družbenih vzorcev in čustvenega dojemanja. Ko lahko vsaka izrečena beseda boli, ko lahko za vsakim dejanjem skujemo zamero, ko ne vemo več kaj je prav in kaj ne. In ko še učiteljski zbor ne more biti enoten, kdaj in kako kaznovati. Ko si vsi želijo, da Sulejmanu ne bi bilo treba nazaj v rodni Mali, če ga izključijo iz razreda in da Weju, ki nima urejenega bivanjskega statusa, ne bi bilo treba nazaj na Kitajski. Nekaj kar se mi naši družbi še vedno zdi nepredstavljivo. Ob meni je sedela učiteljica s svojim razredom in mislim, da se je ob gledanju filma tudi sama krepko zamislila. Kako dobro še gre slovenskim profesorjem, da poučujejo mladino iz pretežno istega socialnega okvirja. Ali pa morda s tem le izgubljajo? Slišim, da jim je hudo že zaradi tega, ker se morajo soočati z razlikami med otroci revnih in bogatih staršev. Jim zelo priporočam ogled tega filma. Zlata palma Cannesa 2008. Morda kakšna nagrada tudi na 19. ljubljanskem filmskem festivalu Liffe 2008.