Mesožrtni velikani ljubijo Škote, ki imajo okus po piškotih. Teknejo jim ljudje iz Kranja, ker fejst dišijo po klobasah. Ne marajo pa ljudi iz Angole, saj imajo ti špikastičen okus po volni, ljudi iz Sirije, z gnusnjatim, bruhgabnim priokusom po gorgonzoli in Švicarjev (Le zakaj?). Španci iz Španije so pasjega okusa, ker imajo okus po koker španjelih. Posebno slastipastične pa so jim ženske iz Havane, z okusom po cigarah. Če je zunej fejst toplotno in vroče kot v ponvi, bo velikan zdirjal na ledeni sever po Eskima ali dva, če pa je noč ledveno mrzla se bo najbrž odpravil v soparaste jušne kraje pogoltnit par Jušnjakov. A drži kot lim, da niso vsi velikani mesožrtni in morilčarski ljudožvečci in samo preko svojega štruklja bi VDV dovolil kateremu požreti siroto Zofko, ki jo je ukradel iz siromišnice. VDV ima strahopitne težave, zato ne smemo brit škorce iz njega ali pa ga vlačit za nos. Govori bledarije, žre fujsarije, je zmešan kot mineštra in je navaden posralopitek za velikansko traso.
In zastavit gre, da če bi se enkrat začelo o velikanih govoriti po blebeviziji ter radijskih zvončnikih in kdo vse se srači naokrog, bi bržkovito nastala panika med figoznalskimi čloreški.
Ana Barič Moder, fanfarastičen, prekvasni prevod zacefizljane čveketajščine.
10 % dobička od prodaje avtorskih pravic za to knjigo je namenjenih dobrodelnim organizacijam Roalda Dahla. Fundacija Roalda Dahla deluje v Veliki Britaniji in finančno podpira delo medicinskih sester, posebej uspodobljenih za skrb za otroke z epilepsijo, krvnimi okvarami in možganskimi poškodbami. Z donacijami britanskim bolnišnicam, dobrodelnim organizacijam ter pomoči potrebnim posameznikom pomaga otrokom in mladostnikom, ki imajo okvare možganov, krvne bolezni ali težave pri pisanju – vse to so namreč stvari, s katerimi se je v življenju spopadal tudi sam Roald Dahl. Muzej in Pravljičarsko središče Roalda Dahla sta nedaleč od Londona, v vasi Great Missenden v okrožju Buckinghamshire, kjer je Roald Dahl živel in ustvarjal.
