Še moje tri

Še moje tri jesenske fotke, preden jih ujame zima.

In še tri knjige, ki so se mi pravkar prikazale na obzorju. S takšnimi pomenljivimi naslovi, da bo nujno vsaj malce "uč vržt" vanje: Nika Maj: Iskanje izgubljenega fanta, Martin Page: Kako sem postal neumen in Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne. Hja, če ne moreš ničesar jemati za preprosto in samoumevno, če se bojiš podajati sodbe in če nikoli nimaš miru pred pred lastnimi možgani.

Prosim preberi

Chain letter, ki me je presenetil in prevzel, da ga želim deliti. Ker ne prosi za denar, temveč le za delček naše energije. Delček tiste energije, ki jo tolikokrat neracionalno trošimo in izgubljamo za nepomembne stvari. Verjamem, da sem s tem, ko sem to pismo prebral ter posredoval, odnesel svoj košček dobrih vibracij tudi malemu Galu.

za vse vas imam eno veliko prošnjo. moj mali nečak, Gal, star tri leta in pol, se je znašel v hudi življenjski situaciji. njegovi starši in vsi mi zraven njega. namreč, že od micenega je imel hude trebušne krče. zdravniki so nam dopovedovali, da je to normalno. v zadnjem letu je zaradi njih bil trikrat v bolnici, delali so mu razne preiskave, ugotovili nič. to nedeljo ponoči, so se krči ponovno pojavili, v ponedeljek so obiskali njegovo zdravnico, ki je takoj poklicala rešilca in nočna mora se je začela. na kisiku, tik pred tem da pade v komo ali umre, so ga prepeljali v ptujsko bolnico, naredili preiskave in ugotovili, da mora nujno v MB bolnico. tam je kirurg takoj odločil, da mora pod nož.

po nekajurni operaciji, je prišel ven in se skupaj z mojo sestro razjokal, ker je moral našemu Galu, odstraniti celo tanko črevo, ki je odmrlo.

danes poteka tretji dan, ko je Gal v umetni komi, namreč zdravniki želijo da si telo vsaj malo opomore, preden začne bojevati svojo bitko.

jutri torej, ga bodo zbudili, potem pa mora do torka, tam je kritična meja, izbojevati svoje novo življenje. če preživi do takrat, bodo potem vse ostale stvari potekale tako, da se mu bo omogočilo normalno otroško življenje. namreč operacija v tujini, kjer imajo s tem že prekso in uspešno opravljajo transplatacije, vstavljajo sonde....vendar do tja je dolga pot, ki nas čaka v naslednjih dnevih.

zakaj vam vse to pišem? kaj želim od vas? ja prosim vas, da z našo družino in našimi prijatelji prosite za čudež. prosite za energijo. prosite za čudež tistega ali tisto v kar verjamete. ker mi verjamemo, da če bo toliko pozitvne energije na kupu, toliko vere in upanja na kupu, bo tudi našemu Galu lažje izbojevati ta boj. ker sama verjamem v čudeže, sem vam upala poslati to prošnjo.

In prosim vas, da jo vi pošljete naprej, čeprav morda mojega malega Gala ne poznate in ga ne poznajo tisti, ki jim boste to poslali. pa vendar, če nas bo toliko pozitivno mislilo na njega in mu pošiljalo moč za boj, ima zraven današnje medicine veliko možnosti da izborba to borbo. izborba, je njegov izraz. a ni lušten?
še nekaj! takšno prošnjo mi je pred leti poslala sošolka, ko je šlo za življenje njene mame. in veste kaj, zgodil se je čudež. zdravniki sami so rekli, da se je. zato, prosim molite, prosite, pošiljajte energijo, svojo ali tisto iz vesolja, če jo znate prevajat in pošljite to prošnjo naprej.

Karkoli se zgodi, vedite, da boste opravili dobro delo. iskreno hvala! barbara in družine Koštomaj, Žaler, Černe.

prejeto po e-pošti

Mojstri za vse

Mojstri za vse, med pol sedmo in sedmo zjutraj drvijo kot nori po štajerski avtocesti v smeri Ljubljane. Avtomobili polepljeni z obrtniškimi logotipi ali pa tremi "lojtrami" na strehi, nevarno skačejo z levega na desni vozni pas in nazaj, pospešujejo in zavirajo na način, ki je umeven le njim samim, se lepijo za zadke avtomobilov pred njimi in tako povzročajo hudo stresne situacije vsem ostalim. Da bodo le imeli še čas za kavo; da bodo potem lahko tisti dan kar največ zaslužili.
Prav vesel sem, da prihaja do recesije; da se ljudje malo umirimo; da lahko normalno zadihamo, da začnemo živeti življenje, v katerem obstajajo še kakšne druge vrednote kot le denar. Vodoinštalaterji, električarji, zidarji ter vsi ostali, tisti bolj "tako-tako", ki nam za svoje delo zaračunajo 30 evrov na uro, do tistih, "ta pravih", pri katerih si lahko preračunamo, da so si postregli kar s staotakom za uro opravljenega dela.
Dodajmo k tem še vse, ki trgujejo z nafto, delnicami , raznimi skladi... in zlahka ugotovimo, da je vse skupaj le en velik napihnjen balon. Balon, ki slejkoprej poči.
Mogoče bomo delali spet le po 8 ur na dan, mogoče bo zato manj tovarniških in tovornjakarskih izpuhov, mogoče bomo tako zmanjšali globalno segrevanje, mogoče se bomo zato spet več posvečali svojim otrokom, partnerju ali pa samo ljubimcem, mogoče se bomo zato lahko bolj posvetili le samemu sebi. In mogoče, mogoče bo zmanjkalo denarja celo za orožje.