31. december 2007

Melanholija lepote

Stanovanje v katerem sem bil gost pred kratkim in fotografije katerega sem objavil v tejle objavi, je predstavljeno v decembrski številki revije Hiše. Tanja, ki je stanovanje tudi opremila, pravi da so stanovanja prave scenografije našega življenja, naših izkušenj in naših potovanj. Minimalizmu je naklonjena, ker meni, da v "očiščenih" ambientih ljudje najlaže najdemo vedno bolj potrebno mirno zavetje. Ker ne moremo spremeniti sveta, zamenjujemo pohištvo, sedežne garniture, naslanjače, ki spominjajo na ločitve, prva srečanja, na vse pretočene solze veselja ali žalosti …


"Lepota je redka. Lahko nas razžalosti in razveseli. Razveseli, ker smo našli ali odkrili nekaj lepega; razžalosti, ker se zavemo, da je naše življenje daleč od popolnega. Ob tem je zmotno misliti, da bo iskanje ali pridobitev oz. posedovanje lepega polepšalo naše življenje. Pridobitev objekta lepote ni najboljši način, kako zadovoljiti poželenje, ki ga "lepo" sproža v nas. To je podobno kot potovanje; navdušenje nad neopisljivimi lepotami potešimo s številnimi fotografskimi posnetki, ki jih potem doma skoraj ne pogledamo več. Zato "posedovanje" ni najbolj subtilen odgovor na vprašanja, ki jih izzove lepota." Besedilo: Tanja Barle. Vir: Revija Hiše

30. december 2007

Darila in petarde

Jaka je star 4 leta in živi v materialnem izobilju. Ata Vojo je uspel svojo mati pregovoriti, naj vnuku za darilo namesto igrače kupi čevlje. In babi se je pri nakupu teh pošteno potrudila.
Pride dan, ko se pod smrečicami znajdejo lepe, velike škatle. Pod domačo mu je Božiček pustil velik tovornjak, pri omi je imel tovornjak dodano še hruško za mešanje betona. Presrečen otrok gre še po darilo k svoji babi in iz zavitka potegne čevlje. Nezadovoljno jih vrže vstran in ne pokaže nikakršnega zanimanja zanje.
Babi zdaj svojemu sinu žuga, da jo je tokrat zadnjič, pa res zadnjič tako nasral. Počuti se ničvredno. Ima občutek, da jo vnuk prezira. Ni si uspela zagotoviti vnukove naklonjenosti. Razočarana je.
Vem, da v teh dneh na radijskih postajah potekajo številne diskusije o petardah. Veliko misli je že bilo in še bo izrečenih na to temo, a to, da si s tem ko kupimo otroku petarde, zagotovimo tudi njegovo naklonjenost, ne bo priznal nihče.
Malce malenkostno, a ne?

29. december 2007

My number

Let us keep on dreaming of a better world.

V torek mi je frendica sporočila, da je v čist v kurcu. Redko jo pokličem, ker vem, da se najino pivo vedno konča v totalni komi (in kot se je tudi v torek). Včeraj sem se spomnil nanjo in jo povabil ven. Pogovor je nanesel tudi na to, kako je do tega povabila sploh prišlo. Ja, ker sva se zmenla, da greva skup ven, ker mi ni vseen zate. In me vpraša če pa morda ne le iz usmiljenja? Moram priznati, da me je ob tem spreletelo, kako tanka je lahko meja med prijateljstvom in usmiljenjem.
Uletela na jazz koncert v lokalu kina Metropol. Promocijska cena piva pa je bila 1,20 evra in ob dveh plačanih so častili še tretje …

28. december 2007

27. december 2007

Virusni marketing

To oglasno sporočilo je delo neuveljavljenega kreativca. Svojo zamisel je ponudil v odkup dotičnemu podjetju in ko je to zavrnilo njegovo zamisel, jo je avtor poslal svojim frendom. Od tam naprej je v nekaj letih verjetno kar nekajkrat obkrožila svet.

Mens underwear

Men don't want to look at naked man.
Advertising Agency:
& Co, Denmark

Namesto skoka v hladno jutro, bi se prilegel takle zajtrk v spodnjicah. Po možnosti v osamljeni gorski koči, obdani s snegom. In v kaminu bi prasketala drva. A kaj ko je že zmanjkalo dopusta.

25. december 2007

Inkubatorje Božički

Zaradi prezasedenosti enote za intenzivno nego in terapijo novorojencev ljubljanske porodnišnice morajo rizične nosečnice premeščati v Maribor. Morda se pa kje najde Božiček, ki se bo spomnil tudi nanje.

23. december 2007

Moje poti

Iz oblačnosti na sonce; na Mrzlico. Gozdovi so te dni prekrasni, drevesne veje popolnoma obdane z nežnimi kristalčki snega. Pravljično. Nekje nad 800 metri nm. v. me je pričakalo sonce in kar nekaj stopinj toplejše ozračje kot je bilo v dolini. Pasale borovničke.
Od nadebudnih umetnikov, ki razstavljajo okoli krčme Tamkoučiri, sem želel kupiti še kakšno darilce, a je žal ostalo kar pri kuhancu.

Vstopnica na bazen Tivoli stane 7,00 evra + 2,50 evra za uporabo garderobne omarice in tuša (k'tera fora); Za plavanje v Bruseljskem občinskem bazenu, sem pred enim mesecem za to plačal 1,80 evra (za tiste s šolskim statusom je vstopnina 0,90 evra). Toliko o tem, kako se kje s subvencijami izraža interes, da bi ljudje redno rekreirali in s tem skrbeli za svoje zdravje.
Že res, da je tale bazen star več kot 100 let, a je bil pred nekaj leti povsem obnovljen. Všeč mi je, da je ob tem arhitekturno ostal povsem nespremenjen.


Po uri plavanja prideš na zabavo kot ris, ki bi lahko raztrgal vse. Podstrešje Case del Papa, ki je posvečena Ernestu Hemingwayu (znan je bil tudi po pisanju kuharskih receptov), daje s kombinacijo starega lesa, lestencev in svečnikov, modernega klubskega salona ter veliko plesnega prostora, prijetno vzdušje skupini kakšnih petdesetih.


Treba se je le distancirati od tistih, ki neprestano "nabijajo" in na žalost tudi koga razočarati. Kljub vsemu pa en topel objem nekomu in en poljub nekomu drugemu. To pa bo tudi vse. Ne bom si poskušal zagotoviti ljubezni na tak način, da se odrečem svojim potrebam.

21. december 2007

Dilema

Še ena razvojna dilema.

20. december 2007

"Tudi ti"


Še nikoli, kadar sem dal beraču ali brezdomcu denar, se nisem počutil nič kaj koristno. Prej kot ne, sem se zdel samemu sebi beden, da to počnem, ker se tako pač dela, da si na ta način skušam olajšati svojo dušo. In nikoli nisem verjel, da sem s tem dejansko komu pomagal.

Ne maram, da kdorkoli pred mano, pred komerkoli drugim kleči in gleda v tla. Pa dej človek glavo gor, pa četudi imaš slabo vest, da si zajebal v življenju. Ker sam zase vem, kako enostavno lahko spremenim lastno razpoloženje samo s tem, da glavo iz visečega položaja dvignem v pogled navzgor. Lahko poizkusi kdorkoli, definitivno deluje.
Ali pa morda gre le za igro, na katero mimoidoči padajo. Le nekaj tednov je tega, ko so na naših ulicah aretirali tri "berače" in njihovega bossa. Ocenjeno je, da so vsakodnevno nažicali vsak po približno 300 evrov.
Dober teden nazaj me je možakar na bencinski črpalki prosil za 15 evrov, češ da mu zmanjkuje bencina, da je pozabil denarnico … V avtomobilu sem opazil še sopotnico. Ker nisem verjel, da lahko dva hkrati vse pozabita doma, sem ga zavrnil. A kljub temu takoj zatem, stopil za njim in mu ponudil plačilo natočenega goriva. Nisem ga vprašal, kdo je ali kje ga najdem. Na račun sem mu napisal svojo telefonsko. Mogoče me pa preseneti za Božič, ali pa bo denar rajši odnesel v Cerkev. Ta mu lahko da odpustek, jaz mu ga ne morem.
Posurfal sem na stran
www.prostovoljstvo.org ter se dogovoril za svojo pokoro, če že ta mora biti. Za nevladno organizacijo bom izdelal spletno stran, ki bo zaradi potreb ob predsedovanju evropski uniji nadgradnja tegale linka. TUDI TI si del istega sveta.

18. december 2007

All I want for Christmas


Tole oglasno tablo sem našel v starinarnici. Oglas izpred nevemkoliko let; 4. julija 1957 je Fiat predstavil Nuova 500. Po 50 letih, je Fiat 500 spet tu. Kot evropski avto leta.
Oglas za Fiat 500 2007, mi ponuja le zadovoljstvo, ki si ga lahko pridobim ob nakupu tega; v tem staremu pa čutim neko harmonijo … harmonijo, ki si jo želim zase, … v sebi … z nekom … s tistimi, ki mi so … s tistimi, ki so mi malo manj … in tudi tistimi, ki mi sploh niso.

Deveto življenje Louisa Draxa


Če bi Louis Drax res lahko, tako kot pravijo za mačke, imel devet življenj, bi v svojem devetem letu živel deveto življenje. Po slednji izmed njegovih neštetih nesreč je ostal v komi, iz katerega bi se sicer lahko prebudil kadar bi hotel, a kaj ko meni, da je njegovo deveto življenje najboljše. Kaj bi z življenjem v katerem se mami in očka nikoli ne držita za roke in se nikoli ne poljubita. Kaj bi z življenjem v katerem so moški programirani tako, da ženske vedno razočarajo. Znova in znova. Kjer zaradi strahu, da ne bi postal posiljevalec uživa kontracepcijske tablete. Skratka, tako je Čuden, da se mu tudi v komatoznem stanju pričnejo dogajati medicinsko nerazložljive stvari. Delo njegovega zdravnika je morda le korak proč od patologije: ukvarjanje z ljudmi, ki so komaj kaj več od človeških lupin, živih trupel. A ni tako. In Louis Drax nam pokaže, da celo poškodovani možgani ustvarjajo povezave, da je um večji od sveta, v katerem biva in da človeški možgani niso le kepa mesa.
Knjiga po kateri Anthony Minghella snema film.

15. december 2007

Konferenca na Baliju in teorija šoka

Pred orkanom Katrina je bilo V New Orleansu 123 javnih in 7 zasebnih osnovnih šol; dve leti kasneje pa 31 zasebnih in 4 javne. Nič narobe, če ne bi zakoni zagotavljali vsem otrokom enakih izobraževalnih standardov. Naravna nesreča je torej bila povod za preobrazbo javnega šolstva v zasebno. Seveda z namenom razdeljevanja javnih financ med zasebnike, ki bodo na naslednjih volitvah izdatno podprli določeno politično opcijo. New Orleans se ne obnavlja, temveč se vse staro ruši in gradi popolnoma na novo, saj to bolj zadovoljuje interes kapitala.
Ribiške vasi na Sri Lanki, ki jih je uničil tsunami, so za vedno izbrisane; namesto njih tam rastejo hotelska naselja. Namesto obnove, le nove investicije; ob tem pa nikogar ne zanima ohranitev kulturne in socialne krajine.
Proračun za "domovinsko varnost" po napadih 11. septembra nima limite. Napad se izrablja za vtikanje v vse mogoče situacije po vsem svetu. Tako kot bo New Orleans postal nekaj povsem drugega kot je bil, je za najvišje možne investicije, prav tako potrebno popolnoma uničiti vse obstoječe v Iraku.
Skratka, ker so kolektivne travme in panična ozračja kot naročena za naskok kapitala, je od tistih, ki vedno in o vsem razmišljajo le skozi ta vidik, nerealno pričakovati, da bi sodelovali v boju proti klimatskim spremembam. Tem več kot bo ujm in katastrof, tem bolj bodo bogateli.

14. december 2007

Potovanje

Ko se sanjska zgodba vse bolj zapleta, zaniham med spancem in budnostjo. Kot dober režiser nujno potrebujem igralca, ki bo rešil kočljivo situacijo. V najbolj kritični situaciji, ko budnost ne najde nobenega, ga na plan potegnejo sanje. Z "o fak, od kje pa vam zdej tale", se prebudim. Zamislim se, kako je osebo, ki je bila bežno ustvarjena nekje na začetku sanj, moje zavestno stanje pozabilo, podzavestno pa ne. Tega očitno ne moreš zjebat, to si zapomni vse.
Morda, ker je bilo pred spanjem prebranih prvih 50 strani knjige Deveto življenje Louisa Draxa.
"Ko vidimo možgane, se zavemo, da smo na neki ravni zgolj meso, na drugi pa zgolj izmišljija."

10. december 2007

Hint ring!

Ker se včasih tako težko razumemo med sabo, bi lahko bili prstani in ostali modni dodatki z raznimi namigi zelo dobrodošli. Reciklirajmo stare tipkovnice.

9. december 2007

Razvojna pomoč

Prvi Google zadetek na to temo je članek Mladine z naslovom EU največja donatorka razvojne pomoči na svetu, v katerem avtor navaja, da bo EU leta 2010 državam v razvoju namenila 67 milijard evrov. Istovetne podatke podaja tudi spletna stran www.evropa.gov.si, Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje pa navaja, da EU državam v razvoju namenja le 7 milijard evrov letno. Vsekakor drži, da Evropska unija zagotavlja približno polovico sredstev, ki jih mednarodna skupnost namenja državam v razvoju, toda EU kot institucija v tem letu preko svoje komisije le okoli 10 milijard, celotna EU pa res okoli 50 milijard evrov. Razlika se skriva v pomoči posameznih članic EU-ja, pod krinko katere pa se skrivajo razno razni nečedni posli. Velikokrat precej podobni Ameriškemu izvozu McDonaldsa, zagotavljanju oskrbe z nafto … S pomočjo za hrano na primer, le onemogočajo razvoj njihove lastne prehrambene industrije, s humanitarnim "izvozom" lastnih presežkov spodkopavajo razvoj njihovega gospodarstva. Velika Britanija in Francija se z veliko težavo odpovedujeta lastnim humanitarnim programom in to nam daje vedeti, da je tudi razvojna pomoč marsikdaj le dobičkonosen posel. Tudi kot prodaja orožja in netenje vojn. Verjamem, da Evropska unija poskuša ustvariti take razmere v državah v razvoju, da bodo lahko na dolgi rok same zagotavljale osnovne pogoje za razvoj in blaginjo svojih prebivalcev. A kako prepričati posamezne države, da se odpovedo dejanjem, katerih posledica so ohranjanje korupcije, diktatur, vojn …

300.000 child soldiers dream of simply being children.
Advertising Agency:
TBWA Paris, France

7. december 2007

You Are My Sunshine

Dying for Christ

Se bo treba prekleto potruditi, da ne zapadem v totalno praznično depresijo. Vsako leto enaka smreka, vsako leto v istem kotu in z zelo podobno dekoracijo. Ponavljajoče misli, želje … rituali. A še ni to mal pasé?

6. december 2007

Matonge

Četrt v Kinshasi, glavnem mestu Konga. In četrt v samem središču Bruslja. Po letu 1950, so jo začeli ustvarjati študentje, ki so prihajali iz belgijske kolonije. V četrt, ki se ji belci ponoči na daleč izognejo, smo ga šli žurat. Izza šanka je bilo videti mamo v predpasniku, ki peče perutničke. Hudo zanemarjeno za "neke druge" razmere. Na mizah obrane kosti. Tisti s klobukom, ki je nabijal "charge" je bil edini težak. Mi pa po vsakem pivu bolj žejni; kam še, ob dveh zjutraj. In se pojavi naše barve kože tip, s Polaroidom okrog vratu. Če lahko slika; ma joj, odakle si; cigo od Makedonija; ajmo dalje naši, zajedno; ima li još nešto u ovom gradu; ima; ajmo onda … pa ko če znat ako ne cigo. Boljšega vodiča si ne moreš želet.
Zaradi poznavanja jezika, se mi zdi samoumevno, da se afriški priseljenci najraje naselijo v frankofonskih državah. Seveda francoski predsednik ravno v tem vidi razloge za nerede v predmestjih Pariza. A libijski mu odgovarja: "sami ste prišli k nam in sami ste nas naučili vašega jezika".

5. december 2007

The Weighing of the Soul

RED RUBBER - The story of the rubber slave trade on the Congo.

The Royal Museum for Central Africa

Muzej v katerem so domala vsi eksponati ukradeni. Pretresljiva kolonialna zgodba Belgije in kralja Leopolda II.

"You can buy my heart and my soul"

4. december 2007

Flat

Skozi manjša vrata, desno od glavnih so vstopali služabniki. Imeli so lastno dvigalo, ki jih je peljalo do podstrešja, kjer je imel vsak svojo sobico. Od tu so po stranskem stopnišču dostopali do gospodarjeve špajze in kuhinje, kjer so pripravljali obroke. V bivalne prostore so smeli le z dovoljenjem nadrejenega.