Is gossiping a sin?

A woman was gossiping with a friend about a man she hardly knew.
The next day she went to confession.
"Should I be asking your absolution? Father, tell me, have I done something wrong?"
…
So the woman said she was sorry and asked for forgiveness.
"Not so fast!"said Father. "I want you to go home, take a pillow up on your roof, cut it open with a knife, and return here to me!"
So the woman went home, took a pillow off her bed, a knife from the drawer, went up the fire escape to the roof, and stabbed the pillow.
Then she went back to the old parish priest as instructed.
"Did you gut the pillow with the knife?" he says.
"Yes, Father. "
"And what was the result?"
"Feathers," she said.
"Feathers?" he repeated.
"Feathers everywhere, Father!"
"Now I want you to go back and gather up every last feather that flew out on the wind!"
"Well," she said, "it can't be done. "
"I don't know where they went. The wind took them all over. "
"And that,"said Father O'Rourke, "is gossip!"

In the name of the Father, the Son, and the Holy Ghost, Amen.

Mi je zlo sedu.

Sobotno branje

"Nekateri poklici imajo posebna dovoljenja. Recimo James Bond. Ker ima dovoljenje za ubijanje, bo prej ali slej koga ubil. Vsi slovenski pisatelji smo dediči procedur obnašanja, ki nam jih je zapustil Ivan Cankar. Slovenski pisatelj od občinstva dobi dovoljenje za neodgovornost, pijančevanje, neurejenost, trapanje …"

"Vsi zahodni pripomočki so narejeni zato, da ostaneš čim dlje otročji, neodrasel in neodgovoren. Nekontrolirani potrošnik, skratka."

"Facebook je posnetek. Največje uspešnice svetovnega spleta vzamejo nekaj iz resničnega življenja, naredijo posnetek, ta pa se od prave stvari loči le v enem: je brez odgovornosti. Spet sva pri odraslosti, kajti odraslost je odgovornost, po definiciji. Zato tudi tako naglo iščejo naslednjo uspešnico, virtualni nadomestek spolne zveze. Pri čemer si morajo seveda za novo iluzijo izmisliti nove besede. Kako ponosno zveni: "imel sem cyber sex" in kako patetično: "drkal sem pred računalnikom". Vstop v neko prijateljstvo, še bolj pa vstop v neko erotično ljubezensko zvezo pomeni odločitev."

Miha Mazzini. Delo, Sobotna priloga.

Bogi, ubogi

Bogi, ubogi vsi zamerljivci. Ni blema ustvarit zamero, je pa jeba živet z njo. Kako šele z večimi. In bogi, ubogi vsi, ki na takšnega človeka tako ali drugače naletimo. Še sploh pa bogi, ubogi, če je to nek mag. dr. specialist ... Vrh vsega pa še vodilni strokovnjak na svojem področju. Teza M. Wagnerja v Delovem intervjuju, da ima polovica mamic, ki hodijo po Ljubljani pohabljene genitalije, je res huda, a takšen odziv bi pričakoval le od poslancev tipa Jerovšek ali Grims.

Dobrodelnost

Že dolgo časa nosim v sebi, da s tem ko damo beraču kakšen evro, v bistvu le sami sebi lajšamo dušo, si kupujemo milost za svoje pregrehe ... Pa si to redko upam glasno povedat.
Članek "Stara, modra, ignorantska" iz tokratne Sobotne priloge pa mi daje popolno potrditev. Takole nekako pravi Luna Jurančič Šribar:
Dobrodelnost ima med ljudmi že dolgo tradicijo, ki sega še dlje od krščansko spodbujene dobrote in skrbi za revne. Kot rečeno, pa se v teh prazničnih časih, iz meni nerazumnega razloga, še potencira. Kot da revni in tisti, ki imajo manj, v drugih letnih časih ne bi obstajali. Mediji poročajo o velikih dobrodelnih akcijah, znane osebe javno, vsem na očeh, prek televizije posvojijo revne »Jusufe« iz Afrike. Marička pomagaj, pa sem mislila, da so časi kolonializma že mimo. Saj nič ne rečem, da se bomo prav razumeli, afriškemu otroku pomoč zagotovo prav pride. Problem vidim v sami reprezentaciji. Afričani so spet predstavljeni kot ubogi, ponižni in nemočni ljudje, ki jih bogati zahodnjaki vsem na očeh dobrodušno rešujemo in si s tem dvigujemo ugled. Tisti otrok pa je še marsikaj drugega kot zgarano umazano afriško dete, samo da tega le prek pošiljanja denarne podpore ne bomo nikoli izvedeli. Podobno velja za dejanja dobrodelnosti do ljudi, ki beračijo na naših ulicah. Pri beračenju gre za neenakopraven odnos medčloveške menjave. Človek, ki daruje, se zavedno ali nezavedno povzdigne nad tistega, ki sprejema. Pa boste rekli, saj so veseli, hvaležni, ker jim pomagamo. Seveda so, saj jim to delno omogoča preživeti, vendar obenem tudi vzdržuje stanje, v katerem so. In vsak priberačen evro ravno toliko veseli kot tudi zbode tam v človekovi notranjosti. Zakaj mislite, da se ga nekateri prej napijejo ali pa zadenejo kot čepi? Med drugim zato, da sploh lahko »žicajo«. Ker »žicanje« človeka potolče. Že veliko ljudi sem na lastna ušesa slišala reči, da v treznem stanju nikoli ne bi mogli »fehtati«. Dobrodelnost se nekako povezuje s tem, da se nam ljudje smilijo. Tako so si predstavljale tudi gospe z Unicefa, ki so nedavno prišle v naše društvo iskat ljudi za snemanje humanitarnega Unicefovega spota. Zato smo na sestanek povabili 50-letnega gospoda z ulice, za katerega smo vedeli, da rad nastopa. In je prišel kot ponavadi lepo urejen, s svojo sprehajalno palico, kravato in v suknjiču. Pa gospe z Unicefa niso bile preveč zadovoljne, saj naš brezdomec nikakor ni bil videti zanemarjen in zapit, kot se za brezdomca spodobi. In so hitro hotele situacijo rešiti z nadvse prebrisano domislico, da bi našega gospoda za namene spota preoblekli v brezdomca. Kot kakšna drama absurda, ne? Človeka, ki je dejansko brezdomec, bi preoblačili v brezdomca, ker ni ustrezal stereotipu in se mogoče ljudem v spotu sploh ne bi zasmilil. Zelo konkreten primer, kako dobrodelnost vzdržuje ljudi v obstoječem položaju.
Z antropološkega vidika bi lahko pojav dobrodelnosti oziroma obstoj družbenega konteksta, ki omogoča dobrodelnost, celo umestila pod nasilje vsakdanjega življenja.
Beračenje je kljub vsemu vsakdanja preživetvena strategija nekaterih ljudi v družbenem sistemu, ki jim ne odpira veliko drugih možnosti. Rešitev seveda ni v nenadni opustitvi dejanj dobrodelnosti, temveč je treba poiskati vzroke, ki ustvarjajo razmere, v katerih so tovrstne oblike dobrodelnosti sploh potrebne. Hkrati pa opozarja na to, da bo treba ljudem ponuditi večjo raznovrstnost preživetvenih strategij oz. moramo vsi skupaj delovati za ustvarjanje večje raznovrstnosti življenjskih možnosti oz. načinov preživljanja. Vedno bolj je namreč očitno, da sistem, ki je trenutno v obratovanju, za vedno več ljudi ne deluje več. Nekateri se v njem ne znajdejo in se čisto zgubijo, drugi se niti nočejo znajti, tretji se spet trudijo, pa komaj plavajo na površju, drugi se kolikor toliko znajdejo, pa se sprašujejo, zakaj niso zadovoljni. Kot rečeno, pa jih je vedno več, sploh v svetovnem merilu, za katere sistem že dolgo, predolgo močno škripa.
Počasi, a zagotovo se bližajo časi, vsaj upam tako, ko bomo začeli ustvarjati drugačne človeške skupnosti. Te ne bodo več usmerjene zgolj k ustvarjanju dobička in visokega bruto domačega proizvoda, ampak na primer k ustvarjanju visokega nivoja bruto domače sreče,
Pri tem, da človeku pustiš iti svojo pot, četudi misliš, da je napačna, gre za osnovno spoštovanje človekovega življenja.
Namesto »kako rešiti sistem« se rajši vprašajmo, kako pustiti očitno iztrošen in za večino ljudi neučinkovit sistem, da v miru, brez hudih pretresov izdihne. Najbrž je prišel njegov čas.

Gradež

Okoli Kopra, Izole ali Pirana nikoli niso lovili slovenski ribiči. S svojim ulovom pred laguno Gradeža so pitali patriarhe iz bližnje Aquileje, oziroma Ogleja po slovensko. Nadiža, ki izvira tam nekje blizu Kobarida in se izliva v morje prav pri Gradežu, jim je služila za prevažanje tovora. Ne le hrane temveč tudi vsega ostalega bogastva, saj je bil Gradež eden glavnih trgovskih središč rimskega cesarstva. Kar pomeni, da je bil Gradež pomemben že, ko še Benetke niti obstajale niso.

V mesto se pripeljemo preko lagune neštetih kanalov in otočkov, na katerih samevajo majhne hišice pa tudi kakšna cerkev.

Prijazni lokali v starem mestnem jedru. Okoli pa seveda hoteli, hoteli ...

Jaslice postavijo kar pred hiše ali na okenske police.

Približno 50 km od slovenske meje. Vredno obiska, predvsem izven turistične sezone.

Pravljično

Globoko v dušah pravljice spijo. A včasih se pravljice tudi zgodijo … Pravljično 2009!