Išmail

"Petnajst let sem že star, pa še nikoli nisem imel punce. Če ne štejemo tiste edine samcate. (Ki sem si jo itak izmislil.) Moji lasje so kratki in pobarvani na rdeče. Moje kavbojke so razcefrane in umazane. Sredi majice z napisom PANKRTI, je velik krvav madež. Vsem sem naložil, da je od tega, ker mi je sredi vaje počila struna na bas kitari, ki jo igram v pank bendu GLISTE, ampak v resnici sem se urezal v prst, ko sem odpiral konzervo s sardinami. (Drugače pa GLISTE obstajajo približno toliko kot moja punca.)" ...

Veliki dobrodušni velikan

Mesožrtni velikani ljubijo Škote, ki imajo okus po piškotih. Teknejo jim ljudje iz Kranja, ker fejst dišijo po klobasah. Ne marajo pa ljudi iz Angole, saj imajo ti špikastičen okus po volni, ljudi iz Sirije, z gnusnjatim, bruhgabnim priokusom po gorgonzoli in Švicarjev (Le zakaj?). Španci iz Španije so pasjega okusa, ker imajo okus po koker španjelih. Posebno slastipastične pa so jim ženske iz Havane, z okusom po cigarah. Če je zunej fejst toplotno in vroče kot v ponvi, bo velikan zdirjal na ledeni sever po Eskima ali dva, če pa je noč ledveno mrzla se bo najbrž odpravil v soparaste jušne kraje pogoltnit par Jušnjakov. A drži kot lim, da niso vsi velikani mesožrtni in morilčarski ljudožvečci in samo preko svojega štruklja bi VDV dovolil kateremu požreti siroto Zofko, ki jo je ukradel iz siromišnice. VDV ima strahopitne težave, zato ne smemo brit škorce iz njega ali pa ga vlačit za nos. Govori bledarije, žre fujsarije, je zmešan kot mineštra in je navaden posralopitek za velikansko traso.
In zastavit gre, da če bi se enkrat začelo o velikanih govoriti po blebeviziji ter radijskih zvončnikih in kdo vse se srači naokrog, bi bržkovito nastala panika med figoznalskimi čloreški.

Ana Barič Moder, fanfarastičen, prekvasni prevod zacefizljane čveketajščine.

10 % dobička od prodaje avtorskih pravic za to knjigo je namenjenih dobrodelnim organizacijam Roalda Dahla. Fundacija Roalda Dahla deluje v Veliki Britaniji in finančno podpira delo medicinskih sester, posebej uspodobljenih za skrb za otroke z epilepsijo, krvnimi okvarami in možganskimi poškodbami. Z donacijami britanskim bolnišnicam, dobrodelnim organizacijam ter pomoči potrebnim posameznikom pomaga otrokom in mladostnikom, ki imajo okvare možganov, krvne bolezni ali težave pri pisanju – vse to so namreč stvari, s katerimi se je v življenju spopadal tudi sam Roald Dahl. Muzej in Pravljičarsko središče Roalda Dahla sta nedaleč od Londona, v vasi Great Missenden v okrožju Buckinghamshire, kjer je Roald Dahl živel in ustvarjal.

Jezusova družinska grobnica

1980. Buldožer razkrije grobnico v Jeruzalemu. Arheologi izdelajo načrt grobnice, odnesejo kostnice in jih katalogizirajo. Na grobnici je nekakšen simbol, na glavo obrnjena črka V s krogom v sredini. Kostnice so identificirali takole:
1. "Jezus, Jožefov sin".
2. "Yosa" (Jožef).
3. "Marija".
4. "Mariamne, znana tudi kot Marija". Po mnenju profesorjev s Harvarda, je to pravo ime Marije Magdalene. Če je Mariamne Marija Magdalena, kaj dela v Jezusovi družinski grobnici? Sta bila Marija Magdalena in Jezus poročena?
5. "Matia (Matej)". Pisec evangelija? Sta bila z Jezusom v sorodu?
6. "Juda, Jezusov sin". Evangeliji sina nikoli ne omenjajo. Bi bil "Juda" lahko skrivnostni "ljubljeni učenec", ki ga evangelij omenja?

DNK preiskovalne metode to potrjujejo. V dobi po Da Vincijev šifri je misel, da je imel Jezus ženo in otroke, del splošnih predstav. Za Cerkev pa so to nedopustne trditve, saj bi njihova potrditev zamajala celotno inštitucijo in posledično globalno pretrestla ves svet.

http://www.jesusfamilytomb.com/trailer.html

http://www.sanje.si/knjigarna/jezusova-druzinska-grobnica.html

Zvezdica

Zvezdica Zaspanka je zopet zaspala in ni pravočasno prišla na svoje mesto na nebu. Zato se na Zemlji začnejo dogajati čudne stvari. Boter Mesec se razjezi in jo za kazen pošlje na Zemljo. Uboga Zvezdica Zaspanka sama tava po neznani Zemlji in naposled zaide na semenj Dobre volje. Tam pa je tudi strašni razbojnik Ceferin, ki ima kamen namesto srca … Naučila ga je pisati besedo LJUBA in mu tako vrnila srce, sebi pa prostor na nebu.

Leta 1952 je na ramo sedla Franetu Milčinskemu Ježku in zapisal je njeno zgodbo. Postala je prva radijska igra, ki so jo predvajali v Sloveniji in takrat še Jugoslaviji. Iz radijske igre je leta 1955 nastala lutkovna predstava, ki je prepotovala skoraj cel svet.

Prevedena v angleščino, francoščino, italijanščino, švedščino, češčino ...

Morda tudi nam včasih, prav tako kot Ceferinu, v prsih bije kamen namesto srca in morda bi vsi potrebovali Zvezdico Zaspanko, da bi nam spet začelo biti srce.

The Secret

Police v izložbah knjigarn so obtežene z novo uspešnico "The Secret". Nanjo gledam kot še na enega izmed komercialnih priročnikov za samopomoč oziroma vodnikov na poti k sreči, a radovednost me je premamila, da sem povprašal po filmu in knjigi. Kakšna skrivnost, hudiča spet, se sprašujem?
Opisuje zakon privlačnosti, ki pravi, da vedno dobimo stvari na katere se osredotočamo. Na žalost pa s svojim razmišljanjem kličemo v obstoj tudi tiste, ki si jih ne želimo. Verjamem, da to vedno deluje, pa če v to verjamemo oziroma če to razumemo ali pa ne. Vedno deluje. Če se torej pritožujemo, kako slabo je nekaj, ustvarjamo še več slabega. In obratno. Pozitivno razmišljanje privlači v našo bližino pozitivne ljudi, dogodke in okoliščine.
A to je bilo s skoraj enakimi besedami povedano že v neki drugi knjigi (Keller). Zato se mi naslov knjige kar gabi. Film mi deluje hudo osladno, hollywoodsko …
Za rojstni dan sem dobil še knjigo. Te sem pa vesel; da me vsake toliko malo opomne. Da vedno deluje.

Deveto življenje Louisa Draxa

Če bi Louis Drax res lahko, tako kot pravijo za mačke, imel devet življenj, bi v svojem devetem letu živel deveto življenje. Po slednji izmed njegovih neštetih nesreč je ostal v komi, iz katerega bi se sicer lahko prebudil kadar bi hotel, a kaj ko meni, da je njegovo deveto življenje najboljše. Kaj bi z življenjem v katerem se mami in očka nikoli ne držita za roke in se nikoli ne poljubita. Kaj bi z življenjem v katerem so moški programirani tako, da ženske vedno razočarajo. Znova in znova. Kjer zaradi strahu, da ne bi postal posiljevalec uživa kontracepcijske tablete. Skratka, tako je Čuden, da se mu tudi v komatoznem stanju pričnejo dogajati medicinsko nerazložljive stvari. Delo njegovega zdravnika je morda le korak proč od patologije: ukvarjanje z ljudmi, ki so komaj kaj več od človeških lupin, živih trupel. A ni tako. In Louis Drax nam pokaže, da celo poškodovani možgani ustvarjajo povezave, da je um večji od sveta, v katerem biva in da človeški možgani niso le kepa mesa.
Knjiga po kateri Anthony Minghella snema film.

No Logo

O kulturni, ekonomski in politični diktaturi velikih korporacij, o prostocarinskih conah v katerih izdelujejo igrače za naše otroke otroci brez otroštva, o tovarnah v tretjem svetu, kjer je življenje še najbolj podobno kancentracijskem taborišču, o zmanjševanju delavskih pravic, ki vodijo v zasužnjevanje ljudi ...
O tem, kako so podjetja zgradila močno identiteto na konceptu znamke, ki jo kot virus na vse mogoče načine pošiljajo v kulturo; o vzpostavljanju mitološko čustvenih vezi blagovnih znamk, ki na potrošnike delujejo kot kolektivne halucinacije o vrednotah in življenjskem slogu. Tako IBM in Microsoft ne prodajata računalnikov, temveč poslovne rešitve, Swatch ne prodaja ur, pač pa idejo časa. Lep primer je kako se je ideja "borbe proti terorizmu" povsem oddaljila od svojega bistva in postala blagovna znamka, uporabna za vse konflikte. Da otroci svojih domačih nalog ne označujejo z lastnoročnimi kljukicami, ampak z Nikeovimi. O papeževih obiskih pod sponzorstvom Pepsija. O sponzoriranem življenju; o korporativnem prilaščanju kulturnih in drugih dogodkov; o brisanju meje med novinarstvom in oglaševanjem; o sponzorstvu Tommyja Hilfigerja turneje Rolling Stonesov (na nekaterih oglasih Stonesov sploh ni bilo, videti je bilo le fotomodele, kako pozirajo s kitarami ali pa hibrid znamenitega jezika postavljenega čez Tommyjev logotip, namesto podatkov o datumih in prizoriščih pa naslovi trgovin); o osupljivi iluziji letečega Michaela Jordana; o primerih sinergije oglaševanja (Shaquill O'Neal želi biti kot "Miki Miška"); da kakorkoli izstopiš iz glavnega klišeja, padeš v drug kliše (kliše upornika, popotnika, avantgardnega umetnika …); o lovcih na kul in zalezovalcih mladinske kulture ter subkulture (kako je od Seattla ostalo le nekaj uporniških "Jebi se!", prevelikih odmerkov mamil, samomora Curta Cobaina in popotovanje Courtney Love od punk kraljice do dekleta z naslovnic revij za visoko modo); o lovcih na črnsko kulturo in zlorabi hip hopa (My Adidas štiklc); o spreminjanju uporništva v denar; kako lovci na kul spremenijo živahne kulturne ideje v arheološke artefakte in iz njih izcedijo vsak pomen, ki so jih nekoč imele za ljudi, ki so z njimi živeli; o Applovi prisvojitvi Ghandija v okviru kampanje "Think different"; o reinkarnaciji Che Guevare kot logotipa za napitek in še kaj; o znamčenju izobraževanja; kako se podjetja borijo, da njihove znamke ne bi bile le privesek izobraževanja, marveč njegov glavni predmet (McDonaldsove jedilnice, Coca Cola in Pepsi prodajni avtomati, pojavljanju znamk v učbenikih); o znamčenju univerz in sponzorskem vplivu na medijsko objavljanje spornih raziskav; o trženju identitet (kulturološko gledano se zdi, da bi lahko bilo zatiranje še najboljša stvar, ki bi se lahko zgodila gejevski kulturi); kako se iskreno gibanje kaj hitro izrodi v nakupovalno veselico; … da ni več prostora, ki bi bil neoznamčen; da se naši otroci rojevajo že prodani …

Not on the label

Poleg razlag o prekomerni uporabi pesticidov in ostalega sranja, ter zaradi hiperprodukcije izrabljene zemlje in nasploh celotne pokrajine, avtor s podnaslovom "What really goes into the food on your plate", meri na (i)legalno priseljene delavce, natrpane v propadajočih objektih brez osnovnih življenskih standardov ter higienskega minimuma.

Ker je poceni hrana v interesu vsake vlade te nimajo interesa preganjati gangmaster-jev in regulirati zakonodajo, tako da bi bila ta resnično v korist potrošnikovega zdravja ter ohranjanju okolja. Poleg tega trgovske verige, ki po večini držav EU že presegajo 60 odstotne tržne deleže, same pri njih uspešno lobirajo.

Če se na angleškem, španskem in še marsikaterem podeželju že pojavljajo zametki neofevdalne družbe, je najmanj kar lahko storim to, da o tem spregovorim. Pod pretvezo "fleksibilne delovne sile", se vračamo najmanj dve stoletji v preteklost.

V manjših krajih po vsej Sloveniji so okoli pete ure popoldan v prodajalnah precej opazni kupci v delovnih oblekah, očividno drugih narodnosti. Glede na to, da je trend priseljevanja šele v povojih ter nesprejemanja drugačnosti, sčasoma pričakujem oblikovanje izredno konfliktne malomeščanske družbe.

The Asti Spumante Code: A Parody

The Asti Spumante Code parallels the Da Vinci plot. Jim and Emily are trying to figure out a code. Well, kind of a code. It's more a barcode or a product code, the kind usually found on the back cover of a book.
And instead of searching for the Holy Grail, they're looking for the greatest book that will ever be written.
As Jim explains to Emily, there was once a "more innocent age". This was an age "when writers wrote books that both men and women read."
But then publishers realized they could "double their profits if they forced writers to write books only for men, or women, or even children."
So this Code it turns out, it is more than just a spoof on Da Vinci; it's a spoof on the whole publishing industry.

Right hand, left hand by Chris McMANUS

Why are most people right-handed? Why is the heart on the left-hand side of the body? Why does European writing go from left to right, while Arabic scripts go from right to left? And why are all muppets left-handed?
In this story of asymmetry, Chris McManus uses sources as diverse as the engravings of Rembrandt, the history of medicine, and particle physics to explain the vast repertoireof 'left-right' symbolism that permeates our everyday life.
Mix of hard science and engaging games and tricks, and a treasury of anecdotes.

Animals in Translation

"Animals in Translation - Using the Mysteries of Autism to Decode Animal Behavior" by Temple Grandin. I would consider this book as one of the "must haves" for people interested in animal behaviour. It gives very good and easy to understand explanations of how animals perceive things and think. I feel that this books greatest strength is that gives clear and understandable examples and explanations without bogging down in scientific jargon. I highly recommend this book.