Lukna

Takšenle listič so mi včeraj zataknili za brisalce na parkirišču. Če ne bi opazil napisa "kadilnica", bi zagotovo romal v najbljižji koš, tako pa je firbec potegnil v "kaj, kje?". V prenovljeni 7. lukni, kamor sem lansko zimo pred tečajem zahajal na kavo in čvek z Robom, Majo ... In verjetno nikoli ne bi vedel, da ob francoski obali Normandije v Rokavskem prelivu, obstaja skupina britanskih otokov, če ne bi Rob prihajal ravno od tam.

Da bo nekaj časa preživel in delal kot "native speaker" ravno v Sloveniji, se je odločil na podlagi poletne krožne vožnje z motorjem po Evropi. Prejšnje leto je preživel na jezeru v Kašmirju, naslednje bo v Maroku ...

Dave je punker blizu štiridesetih iz Manchesterja, ki obvladuje tehnike poučevanja s katerimi daleč presega povprečnega učitelja. Native speaker ponavadi sploh nima formalne jezikoslovne izobrazbe; reference za poučevanje si pridobi s certifikati. Eden izmed bolj cenjenih je ti. DELTA (Diploma in English Language Teaching to Adults). Medtem ko Dave ni nikoli niti poizkušal razlagati gramatike, je Roba včasih malo zaneslo in odneslo. Najbolje je izbrati tečaj, na katerem se izmenjujeta dva učitelja, tako da enkrat poučuje tisti s profesuro jezika, drugič pa native speaker. S tem se udeleženec prilagaja in spoznava različne sogovornike. S tem namenom jezikovna šola včasih zamenja učitelje celo med samim tečajem.
Danes preverjeno: v 7. lukni (BTC, klet hale A) ja kadilnica za 50 oseb, v njej pa nove mize in stoli. Kavo naročiš za šankom in si jo sam odneseš tja, lastnika pa ščiti napis "Vnos pijače prepovedan!". Kdo ali kaj ščiti gosta, v primeru da pride inšpektor pa ne bi vedel.

Ha ha

Legendarni Benny Hill in "Vodnjak želja"

Bizariš

Gregor Gruden, Janez Starina, Matej Puc

Čuden naslov predstave, še posebej za tistega, ki Shakespearja oziroma njegovega Hamleta ni bral. Napovednik pravi, da sta Rozenkranc in Gildenstern Hamletova bistroumna prijatelja iz otroštva, ki ju pokličejo na dvor, da bi izvedela, kaj je narobe s Hamletom, saj se ta obnaša nekam čudno. Zgodba črne komedije Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva, je torej iztrgana iz Hamleta. Sta osebi, ki na podlagi nekega sporočila nekega jutra odideta ... nekam, kam? Začno se jima postavljati vprašanja: kdo sem, zakaj sem in kako naj bom, kje se bo vse skupaj končalo. Sta živi metafori za zmedo identitet in utelešena želja po biti nekdo. Hudomušno prikazujeta, kaj vse doleti človeka.

Ker gre za bizariš, se je najina zgodba pričela zapletati že pri usklajevanju terminov in izboru predstave, čemur je jasno sledila ugotovitev, da sem rezerviral karti za napačno predstavo. A kaj ko sva v tem trenutku že vstopala na Malo sceno. Ker sva redna obiskovalca MGL-ja in ker nama njihov repertoar, ki mi je ravno prav nekje vmes med Djurotovimi forami in Dramo, redno prinaša zadovoljstvo, sva se vzpodbudila, da bo tudi tale črna komedija prav tako v redu. Matej Puc in Gregor Gruden, sta predstavo vzpodbudno pričela z debato o rasti nohtov in las, kar na sedežih med obiskovalci. Potem pa so dialogi iz minuto v minuto postajali vse težji in publika je počasi postajala vse bolj apatični. Kmalu naju je minilo, a sestri pač nisem mogel predlagati, da iz druge vrste, dva metra oddaljena od njenega simpatičnega znanca na odru, predstavo zapustiva. Misli so mi zašle na najbolj oddaljena mesta, ogledoval sem si starejše občinstvo pred mano in okoli sebe, ter pomislil, da so za to predstavo humanitarno razdelili karte v katerem od domov za ostarele. Že publika je bila tokrat precej drugačna kot običajno. Igralci so zelo korektno odigrali svoje vloge, a umestitev te predstave na repertoar je vprašanje za programskega vodjo. Matej Puc mi je bil tokrat še najboljši, s pojavo precej podobno Ptičjemu strašilu iz oddaje Martina in Ptičje strašilo.
Po dobri uri, ko je sestra naveličano segla v torbico po uri (koliko še bo trajalo), je njen simpatični znanec, dva metra oddaljen od nje zavpil: "Mene je groza! Kmalu bo konec! Ne more več dolgo!" in bruhnila sva v krohot (jaz do solza), ki sva ga najbrž razumela le midva.

V gostilno, na rokomet … na še en bizariš. Kaj češ, takšni dnevi … najbrž luna :)

S

Ona je prav posebna ženska. Ona vsako jutro, ko poskrbi za otroka, odide v mesto, kjer ima službo. Po službi jo zanese v razna društva, skupine, na razne tečaje ali pa na radio, kjer pripravlja in vodi oddajo. Ona je več kot le univerzitetno izobražena. Ona pride vedno kadar potrebujem njeno pomoč. Vedno nasmejana. Med vikendi na izletih spoznava nove kraje ali pa uživa v lepotah narave. Ona ve, kako na primer izgleda surf, ona zlahka razloži kako deluje kakšen zapleten mehanizem … A ona še nikoli v življenju ni nobene reči videla. Ona je slepa. Ona je prav posebna ženska. Vedno nasmejana.

ne uidem nikoli

Global warming ready

Advertising Agency: Marcel, Paris, France

Že navsezgodaj razmišljal o popoldanski savni z masažnim bazenčkom … pa ne, ne sem si cepil v glavo, a veš da tisti rotavirus razsaja … pa spet razmišljal kako bi se v Zrečah na terasi sončil … pa spet misel na virus … pa res ne bi rad bil cel teden največji seronja. Se odločil za sprehod po Goltah, s posedanjem po klopcah, na terasi. Prekrasno vreme in zimska idila, z razgledi daleč naokoli. A da res nikoli ne uidem, se mi je potrdilo, ko me je ob koncu dneva ubrisalo in odneslo po eni izmed strmin. No pa imam usrano počutje.

Kje me najdejo?

Najprej Maja, ki se je prikazala v podobi absolventke psihologije. Da bi z mano opravila test bipolarne motnje (psihiatrična motnja, pri kateri se izmenjujeta dve razpoloženjski stanji: depresija in manija). Ker ni prvič, da ustrezam za primerjavo rezultatov z nekim bolnikom, me že malo skrbi, če ne ustrezam tudi kandidaturi za to pošastno zadevo. A brezhibno prepoznavanje čustvenih stanj na obrazih, mi daje še nekaj upanja.

Potem pride e-mail, s katerim "mali" bogovi obveščajo, da se delavcem s sosednjega gradbišča (povečini naši ex-južni bratje), prepoveduje vstopanje v prostore naše avle in kuhanje kave na tamkajšnjem avtomatu. Napisan tako, da je iz njega razločno razbrati gnus do uboge raje. In za tem prve reakcije. Človeška skrb za "jebene" delavce v umazanih čevljih, filozofska vprašanja z vidika humanizma, primerjave s "salonskimi levi" … Tini so se zarosile oči, ko se je spomnila na svojo mamo za tekočim trakom. Cinične primerjave s hišnikom, serviserji dvigala … in nenazadnje tudi mojimi in še kakšnimi "ponošenimi" hlačami. Ki v bistvu sploh niso ponošene, le tri takšne hudo, hudo drago plačane natrganince imajo. In so mi bile lep povod za še en odziv na segregacijo.

Še bolj neokusno (celo neustavno) pa je, da je s tem nekdo nekomu prepovedal vstop v javno ustanovo (To bi bilo za medije, kaj?). Odziv določenega dela kolektiva pa je tisti, zaradi katerega sem še bolj vesel, da sem del njega. 5. februar je Pust in morda takrat pride kdo v službo v delovni obleki (pajacu).

Že ločuješ?

Že ločuješ? Ali še smetiš?
Komunalna podjetja vsake toliko pošljejo na naše domove zloženke, ki nas opozorijo na obstoj ekoloških otokov in zbirnih centrov za ločeno zbiranje odpadkov. Me prav zanima koliko jih sploh prebere, pa še tisti jih slejkoprej zavržemo skupaj z ostalimi reklamami. Medtem ko je Ljubljana polna takšnih plakatov, jih na podeželju nikoli ne opazim.

Ko grem v naravo, dobim občutek, da je predvsem ruralno okolje najmanj dovzetno za odgovorno ravnanje z odpadki. Še vedno naletim na kupe odpadnega gradbenega materiala, pripeljanega s traktorjem in zavrženega v naravi, medtem ko se zbirni center nahaja le dober kilometer stran. Da česa drugega sploh ne omenjam. Opravičila in izgovori "saj drugi tudi vozijo", "saj drugi tudi ne sortirajo", "koliko pa lahko kot posameznik sploh vplivam na okolje", "za to naj skrbi država" …, naj jih še tako obračamo, prave teže nimajo.

Tiste, ki sicer imamo poleg koša za biološke odpadke še vreče za ločevanje papirja in plastike, pa nas tudi daje skušnjava, ali se res naj peljemo zaradi dveh, treh baterij, CD-jev ali kartuš do zbirnega centra. In o teh artiklih smo tudi najslabše poučeni. Torej, izrabljene baterijske vložke in akumulatorje zbirajo med drugim v vseh Merkurjevih in Mercatorjevih trgovskih centrih, kartuše pa po osnovnih šolah – in vsi poznamo kakšnega šoloobveznega otroka. Jaz sem danes nekaj baterij oddal v Bauhausu.

"V Sloveniji je vsak prodajalec elektronske opreme dolžan brezplačno sprejeti rabljen aparat v razgradnjo. Če si ga kupil po 13. 08. 2005, ga mora prodajalec vzeti brez dodatnih pogojev. Če pa je tvoj aparat starejši, ga je prodajalec dolžan vzeti v razgradnjo le ob nakupu novega aparata. In sicer - če kupiš pri njem en nov aparat, mora v razgradnjo sprejeti enega starega."

Za tiste, ki ne verjamejo v moč majhnih korakov, pa tale basen o snežinki:
Zima, večino ptic je že odletelo v tople kraje. Vrabček in golob se pod streho skrivata pred snežnim viharjem in kramljata.
"Povej mi, koliko tehta snežinka," vpraša vrabček goloba.
"Ne dosti več kot nič,"odvrne golob.
"No, potem pa mi razloži tole. Zadnjič sem sedel na veji, tik ob deblu, ko je začelo snežiti. Snežinke so padale kot v sanjah, počasi, tiho in brez teže. Nisem imel kaj početi, zato sem štel tiste, ki so padle na vejo. Natančno tri milijone sedemsto dvainpetdeset tisoč tristo štirinajst sem jih naštel. In ko je padla tri milijone sedemsto dvainpetdeset tisoč tristo petnajsta, se je veja zlomila."

SEZAM

Kmalu bo dve leti, odkar tudi Ljubljana lahko ponudi mimoidočim mamicam manjši kotiček za previjanje in večji, udoben stol za dojenje ter prehranjevanje otrok. Nahaja se v prostorih društva SEZAM (nevladna organizacija, ki skrbi za vse mogoče želje staršev in otrok), tik ob obrežju Ljubljanice, blizu Zlate ladjice in NUK-a. Pri njih lahko preko kar preko elektronske pošte naročite varuško ali inštuktorja/inštruktorico za pomoč pri učenju. Hkrati vabijo vse mlade in tudi starejše, da se jim pridružijo. Ogled njihove spletne strani in njihovih projektov me je dodatno navdal z veliko mero topline in vere, da v tej družbi le ni vse slabo.

Namaste

Sodeč po temu kar ponuja restavracija Namaste (pozdrav), Indijska kuhinja temelji na začimbah.
Daal je ime za grah, fižol ali lečo, ki mnogim Indijcem predstavljajo hrano za preživetje. Podobno prebrancu.
Curry je zmes različnih začimb, ki ima vsakič drugačen okus in pripravo katere skrivnostno varuje vsak kuharski mojster zase. Beseda izvira iz tamilskega izraza za omako "kari". Mešanico začimb, ki jo pod imenom curry prodajajo veleblagovnice po svetu, se s pravim indijskim curryjem niti slučajno ne da primerjati.
Tandoor je glinena peč stožčaste oblike, ki se uporablja za pripravo jedi na odprtem ognju. Skozi njeno grlo, se vanjo potisne na palice nabodeno marinirano meso (jagnjetina, riba, piščanec), s katerega med peko, na dno posode odteka maščoba.
Naan je okrogel tanek kruh. Naan ni le priloga curryju, temveč nadomešča tudi vilice in nož, saj Indijci naan uporabljajo kot jedilni pribor. Pestri okusi.
Tradicionalni napitki, ki bazirajo na jogurtu, mleku ali vodi, z dodatki sadja in seveda začimb, se imenjujejo lassi. Osvežujoče, balzamično.
Sladicam dodajajo semena lotusovega cveta, pistacijo, indijske oreščke, kardamom ... Slastno.

Pravi izziv pa je jesti z rokami; pravzaprav le z desno. Z eno roko lomiti kruh, vanj zavijati priloge in se hraniti tako, da nič ne leti naokrog, je svojevrstna umetnost. Prsti nikoli ne smejo zaiti v usta, da o kakšnem oblizovanju sploh ne govorimo. Zato hrano servirajo na krožnikih in s priborom kot smo ga vajeni. Njihovemu riganju po obedu pa smo se odpovedali. Priporočam obisk.

Presenečenje

Med prejetimi sporočili se je danes znašla Alenkina želja, da bi šla v torek z nekaterimi bivšimi sodelavci na pozno-popoldansko kosilo v Indijsko, zatem pa še na neko predavanje o Burkini Faso. Ni moj tip in nikoli nisem z njo šel dosti dlje od vljudnostnega pozdravljanja.
A nekega dne, ko sem šel mimo njene pisarne, me je skozi odprta vrata vprašala, če grem zraven v Berlin. Ravno v tistem trenutku je namreč rezervirala karte zase in dve frendici. Hostel sem rezerviral pri Slovenskemu župniku, ki je bil tja izgnan, ker je organiziral modno revijo spodnjega perila v cerkvici nad Laškem.

Po nastanitvi in pred odhodom na nočni potep po mestu, so ga punce bogaboječe vprašale, do kdaj moramo biti nazaj. Pa je ta odvrnil, naj se le ljubimo in naj le grešimo, saj če ne bo grešnikov, bo on ostal brez službe, da do zajtrka pa le naj pridemo, da jih ne bo skrbelo za nas.
Za izhodišče smo si izbrali Sony center in prvo kar smo opazili po prihodu s podzemne, je bil razkošno osvetljen prostor pred nekim kongresnim centrom.

Bilo je očitno, da iz hudih limuzin izstopajo pomembne osebnosti in ko se mi je posvetilo, da se ravno končuje berlinski filmski festival, sta iz avtomobila izstopila Will Smith in Eva Mendez, kot glavna igralca v filmu Hitch – Doktor za zmenke. No in če že imata fotosession za fotografe, še pa jaz kakšno sliko ujamem, sem si takrat rekel, a le žalostno ugotovil, da je v fotkiču prazna baterija. Ker je bilo zunaj res hladno, smo, nevemkako, šli kar za njima v ta kongresni center in res nevemkako, nas ni takrat ustavil nobeden izmed varnostnikov. In smo tako uleteli na banket ob podelitvi Berlinskih medvedov. Ostal mi je le še mobi, ki pa česa več od tele fotografije ni bil sposoben.

Sonček je

Ko rentgenske slike pokažejo zlom palca leve roke in zelo grd zlom desnega zapestja ter ob tem dežurne zdravniške glave zmajujejo z glavami, si s polovičko ali pomočjo publike pač ne moreš pomagati. Ostal je le klic v sili. S. se je že po dobre pol ure prikazal ob moji bolniški postelji in vlil upanje v najboljše. Ponedeljkova jutranja vizita me je le ošvrknila, rekoč, da si bo moj primer ogledala šele ko bo oteklina izginila. Že pol ure kasneje pa so mi brili roke in mi dali tisto tabletko, ki te popelje v svet sanj ter me kot prvega tisti dan odpeljali v operacijsko dvorano. Tako ni bilo časa niti za kakršenkoli strah. Ura je bila tri popoldan, ko sem se zbudil, ob postelji pa je stal S. Ker mu je vse tiste drobne koščice uspelo lepo spraviti v red, je že veselo nabijal štose.
A jaz ne bi bil jaz, če se ne bi čez teden dni, z obema rokama v mavcu, spet vozil s kolesom. In če me ne bi ob tem spet zabrisalo po tleh. In se mi zaradi tega ne bi rana tako okužila, da je bilo potrebnih še najmanj deset posegov pod narkozo v naslednjih dveh mesecih in še marsikaj drugega, da so mi rešili roko.
Če se nekdo zavzame zate, si kot pacient deležen bistveno drugačne obravnave in če imaš ob tem še sam dober pristop do zdravniškega osebja, se tudi v našem javnem zdravstvu lahko lepo godi. Nikjer ne čakaš, namesto k osebnemu zdravniku v ponedeljek zjutraj, greš na prevez k dežurnemu v bolnico v nedeljo zvečer … Vsi poznajo tvoj primer, nihče ne gre mimo tebe kar tako. Večkrat ko sem čakal na lažji poseg, ki bi ga naj opravil kakšen specializant, sem počakal, da je mimo prišel kateri izmed izkušenejših kirurgov in brez težav sem se vedno za poseg dogovoril z njimi. Samo do treh je bilo treba počakati, do takrat ko naj bi sicer odšli domov.
Ko se je situacija dovolj stabilizirala, so mi dovolili odhod na morje. A kdo mi bi tam delal preveze? Ja bo pa tisti, ki me je operiral, saj je v prikoli še dovolj prostora. In sta šla S. in še ena med. sestra zraven na morje. S. je odpičen kot strela in niti najmanj podoben kirugu kot si ga ponavadi predstavljamo. Osebni in zavarovalniški zdravnik sta se samo čudila nad gibljivostjo zapestja in šivi, ki so bolj značilni za plastične kirurge. Nekaj mesecev kasneje je bil moj teniški backhand boljši kot kdajkoli prej.
Včeraj mi je sodelavka Berni na kavi povedala, kako jo teži situacija z njenim bratom, ki po vrnitvi z zdravljenja na psihiatrični kliniki nikakor ne najde pravega razumevanja z lečečim psihiatrom. Ta ga sprejme enkrat mesečno, za dvajset minut. Takšni so normativi. Kakšno uro sva se pogovarjala, potem pa sem poklical mojo drago sestro, ki v tej bolnišnici sicer šele pripravlja disertacijo, a vsaj pozna nekatere psihiatre in tovrstne situacije. Berni se za pomoč in napotke tudi njej lepo zahvaljuje.
Kako lepo se počutim, kadar lahko tudi jaz komu kako pomagam. Popoldansko iskanje, izbor in nakup visokih pohodnih Merrellk, sem kljub razprodajni gneči opravil s pravo lahkoto. Še večer na Linguli, kjer me ob ponedeljkih poučuje Oana, ki jo kljub njeni prijaznosti in njenemu trudu enostavno ne "slišim" in se zato ponavadi hudo dolgočasim, je minil kot bi mignil.
Danes je Berni povabila na najboljši (ever) kajmak in čevape v 10 v pol. Med vožnjo domov me je poklicala sodelavka Tina in me jutri v času malice povabila na badminton v Millenium. Iz turobne megle pa se je na Trojanah izvilo sonce.

Pot na Fužine

Ne maram getoizacije in vedno pravim, da Fužine niso nič slabše, kot kateri drugi del Ljubljane. Ni treba, da imam prav, a vsaka marginalizacija le-to samo še krepi. Marginalcev in takšnih okolij pa je tako že preveč.
Kot že samo ime pove, je Pot na Fužine začetek Fužin. In začnejo se z malimi, prav simpatičnimi bloki, od katerih le nekaj korakov stran, ob Ljubljanici, vodi Pot spominov in tovarištva. Če imaš srečo, da poleg tega stanuješ v tistem zadnjem bloku in po možnosti še v atrijskem stanovanju, ti sonce ves dan sveti skozi okna po svojih najboljših zmožnostih, pogled navzven pa se ustavlja na rastlinju in drevesnih krošnjah. Tukaj je krasno izhodišče za sprehod oziroma tek ob Ljubljanici ali pa skok na Golovec.
Zelo zanimiva študija bi pa bila, primerjati moč "silvestrskih" eksplozij tukaj in na najbolj množičnih silvestrovanjih na prostem. Včerajšnji postanek na tamkajšnjem parkirišču mi je ponudil delavsko-punkersko žanrsko obarvan pogovor dveh stanovalcev. Nanašal se je na pasje iztrebke, katerim zmrzal ne dopušča razkroja, snežna podlaga pa jih naredi še bolj opazne. Res jih je polno, res skoraj eden zraven drugega. A kaj ko sta ta dva žalostno ugotovila, da je tudi tega kriva (spet) politika, s predsednikom vlade na čelu. Podkrepljeno s sočnimi kletvicami …
Bratsko-sestrskim storitvam, pa bo treba nujno dodati še kakšen jogging po Poti spominov in tovarištva.

Formalno

Novoletnih poljubov je bilo letos sila malo. Danes sem prejel dva. Prvi je bil formalen. WTF? Pride, iztegne roko in pravi, "da opraviva formalnosti". Bolje bi bilo, brez formalnosti, da sploh ne bi nič bilo, niti voščila, formalnega. Druga me je presenetila, ko sem ravno stopil z WC-ja in sem se še malo popravljal. Ta je poljub resnično podarila z "naj ti voščim" in samo takšna voščila štejejo. In se tudi čutijo. In se cenijo. Vse ostalo je brez veze.

American gangster

American gangster je po moje še ena Ameriška frustracija, ker po dobro organiziranih mafijskih organizacijah slovijo le Italijani. Frank Lucas odlično izkoristi vojno v Vietnamu tako, da mu od tam z vojaškimi transportnimi letali tovorijo 100-procento čist heroin in ustvari lastno blagovno znamko Blue Magic. Lahko, da je res prvi črnec, ki mu je uspelo dobro organizirati geto, a primerjava z organiziranostjo italijanskih mafijskih družin nikakor ni verodostojna.

Denzel Washington (Frank Lucas), ki svoje zadovoljstvo tako rad izraža z "My man", je v tem filmu, kljub temu, da je v vlogi dilerja "my man".

"Blue Magic, that's a brand name, like pepsi. That's a brand name, I stand behind it, I guarantee it. They know that even if they don't know me any more than they know the chairman of General Mills".

Dober, meni res všečen film.

Manekeni

Manneken Pis skozi stoletja ostaja ena glavnih turističnih atrakcij Bruslja. Včasih je oblečen v navijača Reala, včasih v vampirja, včasih v Elvisa …, drugič le nemo protestira vojni v Iraku. Takole pa je bil oblečen 1. maja 2004, ob vstopu Slovenije v EU.

In takole so danes, ob začetku Slovenskega predsedovanja EU-ju, pozirali labodi na Savinji.