Že ločuješ?

Že ločuješ? Ali še smetiš?
Komunalna podjetja vsake toliko pošljejo na naše domove zloženke, ki nas opozorijo na obstoj ekoloških otokov in zbirnih centrov za ločeno zbiranje odpadkov. Me prav zanima koliko jih sploh prebere, pa še tisti jih slejkoprej zavržemo skupaj z ostalimi reklamami. Medtem ko je Ljubljana polna takšnih plakatov, jih na podeželju nikoli ne opazim.

Ko grem v naravo, dobim občutek, da je predvsem ruralno okolje najmanj dovzetno za odgovorno ravnanje z odpadki. Še vedno naletim na kupe odpadnega gradbenega materiala, pripeljanega s traktorjem in zavrženega v naravi, medtem ko se zbirni center nahaja le dober kilometer stran. Da česa drugega sploh ne omenjam. Opravičila in izgovori "saj drugi tudi vozijo", "saj drugi tudi ne sortirajo", "koliko pa lahko kot posameznik sploh vplivam na okolje", "za to naj skrbi država" …, naj jih še tako obračamo, prave teže nimajo.

Tiste, ki sicer imamo poleg koša za biološke odpadke še vreče za ločevanje papirja in plastike, pa nas tudi daje skušnjava, ali se res naj peljemo zaradi dveh, treh baterij, CD-jev ali kartuš do zbirnega centra. In o teh artiklih smo tudi najslabše poučeni. Torej, izrabljene baterijske vložke in akumulatorje zbirajo med drugim v vseh Merkurjevih in Mercatorjevih trgovskih centrih, kartuše pa po osnovnih šolah – in vsi poznamo kakšnega šoloobveznega otroka. Jaz sem danes nekaj baterij oddal v Bauhausu.

"V Sloveniji je vsak prodajalec elektronske opreme dolžan brezplačno sprejeti rabljen aparat v razgradnjo. Če si ga kupil po 13. 08. 2005, ga mora prodajalec vzeti brez dodatnih pogojev. Če pa je tvoj aparat starejši, ga je prodajalec dolžan vzeti v razgradnjo le ob nakupu novega aparata. In sicer - če kupiš pri njem en nov aparat, mora v razgradnjo sprejeti enega starega."

Za tiste, ki ne verjamejo v moč majhnih korakov, pa tale basen o snežinki:
Zima, večino ptic je že odletelo v tople kraje. Vrabček in golob se pod streho skrivata pred snežnim viharjem in kramljata.
"Povej mi, koliko tehta snežinka," vpraša vrabček goloba.
"Ne dosti več kot nič,"odvrne golob.
"No, potem pa mi razloži tole. Zadnjič sem sedel na veji, tik ob deblu, ko je začelo snežiti. Snežinke so padale kot v sanjah, počasi, tiho in brez teže. Nisem imel kaj početi, zato sem štel tiste, ki so padle na vejo. Natančno tri milijone sedemsto dvainpetdeset tisoč tristo štirinajst sem jih naštel. In ko je padla tri milijone sedemsto dvainpetdeset tisoč tristo petnajsta, se je veja zlomila."