Sonček je

Ko rentgenske slike pokažejo zlom palca leve roke in zelo grd zlom desnega zapestja ter ob tem dežurne zdravniške glave zmajujejo z glavami, si s polovičko ali pomočjo publike pač ne moreš pomagati. Ostal je le klic v sili. S. se je že po dobre pol ure prikazal ob moji bolniški postelji in vlil upanje v najboljše. Ponedeljkova jutranja vizita me je le ošvrknila, rekoč, da si bo moj primer ogledala šele ko bo oteklina izginila. Že pol ure kasneje pa so mi brili roke in mi dali tisto tabletko, ki te popelje v svet sanj ter me kot prvega tisti dan odpeljali v operacijsko dvorano. Tako ni bilo časa niti za kakršenkoli strah. Ura je bila tri popoldan, ko sem se zbudil, ob postelji pa je stal S. Ker mu je vse tiste drobne koščice uspelo lepo spraviti v red, je že veselo nabijal štose.
A jaz ne bi bil jaz, če se ne bi čez teden dni, z obema rokama v mavcu, spet vozil s kolesom. In če me ne bi ob tem spet zabrisalo po tleh. In se mi zaradi tega ne bi rana tako okužila, da je bilo potrebnih še najmanj deset posegov pod narkozo v naslednjih dveh mesecih in še marsikaj drugega, da so mi rešili roko.
Če se nekdo zavzame zate, si kot pacient deležen bistveno drugačne obravnave in če imaš ob tem še sam dober pristop do zdravniškega osebja, se tudi v našem javnem zdravstvu lahko lepo godi. Nikjer ne čakaš, namesto k osebnemu zdravniku v ponedeljek zjutraj, greš na prevez k dežurnemu v bolnico v nedeljo zvečer … Vsi poznajo tvoj primer, nihče ne gre mimo tebe kar tako. Večkrat ko sem čakal na lažji poseg, ki bi ga naj opravil kakšen specializant, sem počakal, da je mimo prišel kateri izmed izkušenejših kirurgov in brez težav sem se vedno za poseg dogovoril z njimi. Samo do treh je bilo treba počakati, do takrat ko naj bi sicer odšli domov.
Ko se je situacija dovolj stabilizirala, so mi dovolili odhod na morje. A kdo mi bi tam delal preveze? Ja bo pa tisti, ki me je operiral, saj je v prikoli še dovolj prostora. In sta šla S. in še ena med. sestra zraven na morje. S. je odpičen kot strela in niti najmanj podoben kirugu kot si ga ponavadi predstavljamo. Osebni in zavarovalniški zdravnik sta se samo čudila nad gibljivostjo zapestja in šivi, ki so bolj značilni za plastične kirurge. Nekaj mesecev kasneje je bil moj teniški backhand boljši kot kdajkoli prej.
Včeraj mi je sodelavka Berni na kavi povedala, kako jo teži situacija z njenim bratom, ki po vrnitvi z zdravljenja na psihiatrični kliniki nikakor ne najde pravega razumevanja z lečečim psihiatrom. Ta ga sprejme enkrat mesečno, za dvajset minut. Takšni so normativi. Kakšno uro sva se pogovarjala, potem pa sem poklical mojo drago sestro, ki v tej bolnišnici sicer šele pripravlja disertacijo, a vsaj pozna nekatere psihiatre in tovrstne situacije. Berni se za pomoč in napotke tudi njej lepo zahvaljuje.
Kako lepo se počutim, kadar lahko tudi jaz komu kako pomagam. Popoldansko iskanje, izbor in nakup visokih pohodnih Merrellk, sem kljub razprodajni gneči opravil s pravo lahkoto. Še večer na Linguli, kjer me ob ponedeljkih poučuje Oana, ki jo kljub njeni prijaznosti in njenemu trudu enostavno ne "slišim" in se zato ponavadi hudo dolgočasim, je minil kot bi mignil.
Danes je Berni povabila na najboljši (ever) kajmak in čevape v 10 v pol. Med vožnjo domov me je poklicala sodelavka Tina in me jutri v času malice povabila na badminton v Millenium. Iz turobne megle pa se je na Trojanah izvilo sonce.