Tale mi je pa tolk všeč,

da si jo moram dat sem gor.

Duhovni top-shop by Mateja Keber
Ponujam vam svojo preteklo zgodbo, ki se mi danes zdi sila smešna. Morda se boste ob njej nasmejali tudi vi. In morda se boste iz srca nasmejali tudi sebi. Četudi še vedno pogosto počepnem v svoj peskovnik in se v njem zatopljeno posvečam svojim potičkam in novim lepim lopatkam, se odlično zabavam in smejim sama sebi. Dobro dene, ko duhovnost snameš s piedestala, s tistega posvečenega prostora, kjer je resno in nekoliko vzvišeno nad vsemi vsakdanjimi peripetijami, obkrožena z moleki, svečkami, dišečimi palčkami, kristali, pa varovana z angeli in nadangeli, sedela. Zelo vsakdanja je, zelo nepopolna in včasih zelo smešna ...
Naj vas ne skrbi, da bi vam moj izbor odvzel kakšno vašo težavo. Globoko cenim potičke v vašem peskovniku.
Ah, ni ga čez dober smeh na svoj račun ...!
Prej ali slej si človek zaželeli več vsega, kar ponuja svet duhovnosti. Pride obdobje, ko se zdi skoraj življenjsko pomembno imeti vse duhovne priročnike, v katerih nam sijoči, nasmejani in enormno srečni in izpolnjeni ljudje ponujajo rešitev vseh težav že samo z nakupom njihovih knjig. Vse je videti silno preprosto in naj bi nam že po eni uri branja uspelo privabiti milijone na naš bančni račun, ozdraviti vse zdravstvene težave in zamenjati ali vsaj polepšati partnerja in sebe. Večkratno branje sicer ne prinese obljubljenega, malo pa poglobi občutek največje zgube soncem (in doda nekoliko minusa na bančni račun) ...
Zdi se mi, da bi v tistem času bila zame skoraj največja muka, če si ne bi moglа kupiti ali vsaj izposoditi (kar ni niti približno enak občutek kot ob nakupu) vseh novih knjig o duhovnosti. Vsakič, ko sem uzrla novo, so se mi zabliskale oči in sem vedela, da je prav ta knjiga tisto, kar potrebujem. Že med prebiranjem prvih strani sem v glavi delala seznam, kaj vse bom s pomočjo te dragocene knjige spravila v red v svojem življenju. Bolj ko sem se bližalа zadnjim stranem, bolj je v meni naraščala želja, dа pokukam v knjigarno, če je tam že kaj novega zame.
Po nekaj letih (Se vam zdi predolgo? Veste, kako čas hitro beži in kakšne krasne nove knjige so mi kar naprej vabljivo mežikale iz izložb!) sem vso svojo dragoceno zbirko tovrstne literature razdala naokoli, sama pa poklapano spoznala, da zakon privlačnosti pri meni sicer res odlično deluje, vendar žal ne tako, kot bi si želela. Pokrajina mojega življenja se je hipoma spremenila v skladu s skrivnostno silo, ki sem jo na novo odkrila. Z vso svojo mogočnostjo je začela delovati name in mi dodatno zapletati življenje. Še isti trenutek, ko sem odkrila sevanja, so me ta skoraj pokončala, takoj, ko sem odkrila čakre, sem bila vsa zablokirana, takoj ko sem odkrila ... Uspeh pa je bil tako rekoč ničen, ko sem s pomočjo duhovne literature in nasvetov v njej skušala privabiti k sebi kaj prijetnega, recimo hišico ob morju ali notranji mir.
... In to je dobro, saj človeka pripravi do tega, da se spravi v kakšno delavnico, kjer se na začetku vsi smehljajo in objemajo, vmes divje kričijo, jočejo in se mečejo po tleh, na koncu pa kot kupčki nesreče utrujeni obsedijo vsak v svojem kotu.
Aaah, delavnice! Od tedaj, ko sem se prvič udeležila ene izmed njih, je minilo že več kot deset let (in kakšnih šest ali sedem, ko sem bila na zadnji). Če imate radi občutek, da je z vami vse narobe, vam jih res toplo priporočam. V mislih imam tiste delavnice, kjer ti da terapevt jasno vedeti, da si pravzaprav zgubljen primerek, ki ima res veliko srečo, da se je po božjem naključju znašel pri njem. Tja sem šla kot kupček težav, vendar z upanjem, da bodo te med delavnico nekako padle z mene, vračala pa sem se vsa notranje ranjena od vsega, kar so mi tam še razkrili o meni oziroma kar so obesili name, pa če je bilo res moje ali ne. Poleg tega mi je bilo malo slabo od vse zaigrane brezpogojne ljubezni. Ponudba je zelo raznolika in sama sem ves čas trdila, da sem izbirala najboljše zase.
Ker je zakon privlačnosti pri meni deloval čisto drugače, kot sem brala in poslušala, sem jasno pritegnila k sebi tudi takšne delavnice, kjer mi je ženska, težka kakšnih 90 kilogramov, skoraj zdrobila rebra in vpila name, naj že vendar začnem preklinjati, tuliti, brcati in se metati ob tla (kot so to pridno delali drugi) in naj neham biti vzvišena, ker nisem nič boljša od njih. To naj bi namreč sprostilo potlačeno jezo in. me odrešilo vseh mojih tegob. Res se je kar najbolj potrudila, da bi me rešila mojih težava žal sem prinesla domov poleg prejšnjih tegob še nekaj novih.
Delavnice so bile krasne tudi zato, ker sem potem, ko so mi enkrat razkrili, da sem jezna, to res tudi obilno postala. Precej časa sem po svetu hodila jezna na vse. Jezna, jezna, jezna. Našla sem kup dogodkov iz otroštva in bila jezna. Naletela sem na kup položajev v vsakdanjem življenju in bila jezna.
Tako sem si našla primerno delavnico, kjer sem že na začetku vedela, da sem jezna in s tem poskušala olajšati delo terapevtu. Mojo jezo je povsem ignoriral, gromko pa mi je razodel, da sem – žalostna! V potoku solz in neskončno žalostna sem priveslala domov ...
Težave se lahko obilno razbohotijo tudi ob brskanju in raziskovanju prejšnjih življenj in karme. Najprej ves očaran nad impozantnostjo svojih preteklih življenj nekaj časa hodiš precej ponosno okoli, nato pa ti začnejo pretekla življenja, in še posebno karma, dodatno obteževati vsakdanjik. Kar na lepem začneš dobivati namige in sporočila, da si v preteklosti hudo trpel, bil večkrat ranjen, mučen, obglavljen, zažgan in drugače trpinčen. Neznosno se zasmiliš samemu sebi, čisto te stre tvoja žalostna zgodba in družinska karma začne grozeče viseti nad teboj.
V ta namen je zelo uporabna tud kakšna regresija ali delavnica, kjer se veliko posveča preteklim življenjem in karmičnim vzorcem in kjer človek izbrska na plan še kakšno grozovitost iz 135. preteklega življenj; in kakšen na novo odkrit rodbinski karmični vzorec.
Včasih res pridejo taki dnevi ko se nam preprosto zazdi, da b bilo dobro imeti še kakšno nove težavo.
Na čase, ko sem spoznala, da sen pravzaprav indijanski poglavar, imam res lepe spomine. Svet okoli mene je posta čisto indijanski in jaz sem ga,z orlovskih pogledom, povsem drugače dojemala V daljavi sem sredi kamniških hribov ir dolin slišala predirljive zvoke svojih prednikov, nad mano so neprestano krožili orl (no, kanje) in skoraj mi ni bilo več za živet tu, ker so me severnoameriški lndijanci zelo jasno in glasno klicali, naj se vrnem. Počutila sem se res zelo indijansko, male manj sicer v službi in pri vsakdanjih opravilih, sicer pa zelo.
Škoda, ker si vedno s čim pokvarim svoje lере trenutke. V tej zamaknjenost Belega orla sem se šla regresirat, da b se mi razkrilo še več teh dejstev o moj veličastni preteklosti. Na regresiji mi je uspelo obuditi nič kaj pompozno življenje neke uboge ženske, ki se je večino svojega življenja skrivala in živela prav neugledne življenje, nadaljnje brskanje v to smer p; jе bilo samo še slabše, saj so me od tedaj preganjali prizori obglavljenja, sežiganj; kamenjanja, skratka, mučenja na tisoč ir en način. Celo tisti prelepi spomin name kot indijanskega poglavarja je čisto sfiži prizor, kjer so pobili celo moje pleme ir je hudo breme vseh teh krutih smrti ob viselo na mojih prsih.
Vse težave, ki sem jih imela do tedaj so postale res neznatne, saj sem se po čutila stokrat prestreljeno, obglavljeno ir zažgano na grmadah, pa še krivo za smrt nedolžnih ljudi. S sklonjeno glavo in strtim srcem sem hodila po svetu, zavedajoč se svoje trpke in tragične preteklosti, ir zdelo se mi je, da tega življenja, ki sem g; živela do tedaj, ni vredno niti omenjati.

Ena od prjatla

Ločevanje odpadkov v vsakodnevnem življenju

Naši južni sosedje so pri svojem projektu recikliranja stavili na najnižjo "rajo" in ta zadnje mesece kot krt rije po lepi njihovi ter išče prazne plastenke in pločevinke, za katere jim država mastno plačuje. Strokovnjaki napovedujejo, da bodo bankrotirali, toda v zelo čistem okolju.
Pri nas smo se projekta lotili na poduhovljen način, saj je odločitev za ločeno zbiranje odpadkov po navadi posledica vzvišenega stanja zavesti, ki ga dosežejo le razsvetljeni. Ali pa intelektualnega spoznanja po globoki analizi vzrokov in posledic. Kar pomeni, da se ločevanja lotevajo redki.
Torej recikliranje. Žena me je prežarčila z dolgim in tehtnim pogledom, ki ga ima vedno, ko ji sporočim pomembne odločitve v najinem življenju. Tokrat sem ga pripisal temu, da ima izrazita republikanska nagnjenja. Čeprav to šteje za zmerljivko, bi udobnosti sedanjega življenja težko zamenjala za trnovo pot odpovedovanja za naravi prijazno prihodnost.
Ločevanje odpadkov se je namreč pokazalo za naporen projekt, tako na telesni kot na duhovni ravni. Že nekaj časa imava ločeno vrečo za papir, tudi steklenice so našle svojo polico v kleti. Otroci socializma smo takšnega ločevanja navajeni še iz časov šolskih akcij zbiranja papirja (ki so bile poleg tega neskončna zaloga najprej stripov, potem pa bolj žgečkljivega čtiva), steklenice pa so bile pred devalvacijo cen solidna valuta, ki se jo je dalo pretopiti v raznovrstne sladke užitke za najedanje zob.
Ločeno zbiranje za poznavalce zahteva višjo raven, gospodinjsko smetje je treba cepiti skoraj kot atome. Poleg steklovine in papirja je treba ločiti še embalažo, pa organske odpadke in vse druge neuporabne ostanke. Žena je po razkritju podrobnosti načrta vložila odločni veto, češ da že tako stisnjeno stanovanje ne bo postalo dvorišče Dinosa s petimi koši. Ker ima tri četrtine glasov v domačem varnostnem svetu, ni preostalo drugega kot nakup novega koša za ločevanje odpadkov z več posodami.
Za večino Slovencev je takšno ločevanje še vedno imaginarna prihodnost, zato je temu ustrezna tudi ponudba v trgovinah. Skoraj je ni. Po navadi sem se znašel pred velikanskimi kupi na Daljnem vzhodu zvarjene plastike izpranih ali fluorescentno žarečih barv, kjer je koncept ločenega zbiranja odpadkov podoben zoprnemu mozolju na tisti točki hrbta, ki je ne doseže noben prst.
"Potrebujem koš za ločeno zbiranje odpadkov, takega z več ločenimi odprtinami," sem skrbno razložil prodajalki pod eno od omenjenih plastičnih gor. Začudeno se je praskala po glavi in poklicala na pomoč bolj izkušeno sodelavko. Ta me je zaskrbljeno premerila od glave do peta, kot da sem ji naročil krsto zase, in se odpravila proti velikemu sodu, ki je sameval na robu kupa. Pokazalo se je, da ne gre za kmečki pripomoček, uporaben za jesenska opravila, povezana s trgatvijo ali varjenjem mošta. Trebuhar je bil pravi, prvovrstni koš za ločeno zbiranje odpadkov. Edini v trgovini, a s tremi ločenimi posodami, mehanizmom za odpiranje pokrova in s tesnili, ki naj bi gnilobni zadah obdržala v njegovem smetarskem kraljestvu.
Kot vsakemu tehnično navdahnjenemu moškemu, ki ima v kleti lično zložene vrste redko uporabljanega orodja, so se mi zasvetile oči. Pozabil sem, da se moj avtomobil ne ujema s takšno prostornino, da bom potreboval vsaj enega krepkega prijatelja, ki mi bo pomagal orjaka pretovoriti v stanovanje, in da me bo žena s sumljivo sladkim glasom vprašala, zakaj sem kupil prikolico za kampiranje. Hotel sem ga imeti. Prodajalka je takoj zaznala ljubezen na prvi pogled in sladkobno drobila izbrane hvalnice, dokler ni tako mimogrede omenila, da stane slabih dvanajst tisočakov. Dvanajst? Za smetiščno kanto? Saj ne bom živel v njej!
Končali smo s trikrat manjšim košem z dvema ločenima posodama, poleg nje pa ždi že udomačena vreča za papir. Potem so se začeli duhovni napori. Najprej je bilo treba uveljaviti dogovor, katera posoda znotraj koša je za organske odpadke in katera za druge. Po nekaj družinskih prepirih in tihih večerih je bila razdelitev opravljena. In to brez arbitraže. A zadreg še ni bilo konec. Nastopile so namreč konceptualne težave.
"Kaj so pravzaprav organski odpadki?" je hotela vedeti boljša polovica, ko je spoznala, da ločevanje ne bo nekajtedenska muha, ampak ga je nehote dobila v paketu z mano kot skrito napako.
"Vse, kar je užitnega, a ne pojeva," sem skušal filozofsko razložiti bistvo organskega.
"Hm, tudi slanina?" me je svetlo pogledala. Špehnatih izdelkov namreč ne daje v usta.
"Tudi. Tako kot vampi, krvavice in karfijola," sem širil obzorja njene neješčnosti, v meni pa je vrtal črv, da sem žrtev prefinjenega norčevanja.
Čez čas sem robantil nad levo posodo (tisto za druge odpadke), ko sem iz nje vlekel pomečkane rože, ki so prej nekaj dni venele sredi mize.
"Rože so organski odpadek. Vse, kar raste iz zemlje, je organski odpadek. Vse kar gnije, je organsko!" sem rjovel skozi kuhinjska vrata.
"Rož pri nas ne jemo," se je slišalo iz druge sobe.
"Ko gniješ pred televizijo, si torej za organsko posodo," se je zaslišalo čez čas.
"Tudi," sem kujavo stisnil skozi zobe.
Zadnji korak na poti do popolne ločevalne družine je bilo soočenje z ekološkimi otočji. Do pisanoglavih zabojnikov, v katere naj bi odlagali skrbno prebrane odpadke, je treba obiti kar nekaj vogalov, navadni zabojniki, ki požrešno goltajo vse po vrsti, pa svoje polne trebuhe z zadovoljnim kolcanjem sončijo pred vhodom stanovanja.
Po nekaj napornih lekcijah, da so zeleni za steklenice, modri za papir, rdeči za embalažo in rjavi za organske odpadke, je ženino nagnjenje k udobju že močno zasenčilo ljubezen do trajnostnega razvoja dežele in duha. Ko pa sem ji potrpežljivo razložil, da na vikendu na drugem koncu države iste barve pomenijo druge odpadke, me je spet doletel globok pogled izpod čela.
"Dobro, če hočeš to svoje recikliranje, pa ga imej. Ampak jaz se ločujem od smeti in ti jih prepuščam v trajno oskrbo. Jasno?!" je odločno ukazalo vrhovno poveljstvo. Z večino v gospodinjskem varnostnem svetu…

SKO

Blef

Po mejlih zopet kroži eden tistih nadebudno bleferskih pozivov.
"Prvega februarja ugasnimo vse luči med 19.55 in 20.00 uro.Ekološka akcija v zvezi s klimatskimi spremembami. Prvi del velike akcije proti klimatskim spremembam, ki jih ustvarjamo ljudje, se bo zgodil na dan 1. februarja 2007. Skupina okolju prijaznih aktivistov L'Alliance pour la Planete (www.lalliance.fr) poziva ljudi, da osvobodimo planet Zemljo vsaj za pet minut – naj Zemlja počiva!"
5-minutna zatemnitvena »akcija« prinaša le kratkotrajno zadoščenje za naše duše, da smo pa le nekaj naredili za ta svet. Pa smo res? Predlagam akcijo, v kateri bi prinašali iz prodajaln čimmanjše število PVC vrečk in bi vse te odlagali v posebej namenjene zabojnike. Toda za to je potrebno kdaj pa kdaj tudi prodajalki reči »hvala, ne rabim vreče«, imeti s sabo kakšno rabljeno ali pa košaro. Torej namesto jutrišnjih 5 minut bom jaz vsak dan le za en trenutek pomislil ali res potrebujem toliko plastičnih vreč.

Angleščina

Konec tečaja Angleščina 5. Hvala Maji in Robu. Dodal bom eno izmed domačih nalog.


Dear Santa Claus:
My name is Xxxxx. I have blonde hair and blue eyes. I don't want much for Christmas, but it's NOT because I have been bad. In fact, I have been a VERY good boy, and if you don't know that, you can ask my girlfriend, and she will tell you the truth that I HAVE been good! HONEST I have! But since you HAVE to give me SOMETHING for Christmas, I guess I will tell you what I want now. I want to stop worrying about everything what the days ahead will bring. Not knowing of how my life is going to affect my mind, and I don't like being scared about the future. I also don't like having problems come up unexpectedly or having any other problems. Santa, do you know how SCARY that can be? I'd like an affordable house, no more renting, a radio that only plays good music and a television that doesn't broadcast any programs containing commercials, I'd like to survive the near holidays, I want to start over …, Vojko gets one hour with her long haired woman he dreams of, Mitja can enjoy and accept being funny, Tanja will meet the right one this time since she's already met everyone else, Barbara might add just one more wish to me, Maja gets a new pair of sock, Tjasa can get fat and lazy so the rest of us don't look bad any more, Samo can be proved wrong about something for once since he seriously never is. It's just not natural for someoene to be so wise. And for the world to become a better place!Well, Santa, I can't remember much else what I would want for Christmas, but this is my wish list for a start. If I think of anything else, I will be sure to let you know, either by email. Until then, you take it easy, and be careful on Christmas Eve. And I will be sure to look for you at the store when we go shopping, and that way, I can tell you my wish list in person. You may be getting another letter from me, but it depends if I think of anything else to add to my Christmas wish list. God bless you, and thanks for listening to me and reading my letter! Love, Xxxxx.

Aktualno politično

Politike se nameravam izogibati. A vendarle, politika in politiki so del našega vsakdanjega življenja. Ja,iskanje osebna zadovoljstva ubira mnoga pota.
Če bi me nekdo pred pol leta vprašal po mnenju o naši vladi, bi mu odgovoril, da sem bil dokaj zadovoljen tako s prejšno kot sem s sedanjo. Verjamem namreč, da eni in drugi želijo dobro. Elitizem LDS-a je dosegel kritično maso in stranka je neizogibno prešla v obdobje samorefleksije. To za državo in ljudstvo ni nikakršna slabost; tega bi se v bistvu morali veseliti. Kajti tudi če LDS popolnoma izgine s političnega prizorišča, bo za katerikoli njen nadomestek to preskok na višji standard delovanja. Neokusno je primerjati delo kogarkoli z delom drugega pred petimi ali več leti. Standardi so enostavno popolnoma drugačni. Slovenska desnica, ki se trenutno nahaja na oblasti bi se morala zavedati procesa, ki slej kot prej čaka tudi njo. Namesto tega pa se jim privoščljivo posmehujejo. To kar se dogaja ministrom Erjavcu, Bručanu in ostalim niso napake, temveč povsem premišljena dejanja, ki so jih pripravila strokovno usposobljena delovna telesa na ministrstvih. Graditi politično kredibilnost na samopromocijah je kratkoročna naložba. Očistiti se osebnih zamer pa njihova najtežja. Zgodovina pa je lahko le slab izgovor.

Start

O.k., kar nekaj časa je odkar sem tale blog postavil. Za blog sem se odločil, da vidim oziroma preizkusim kako deluje in ker bi na konec koncev imel nekje na enem mestu nekakšen »opomnik«. Recimo, da bi si sem zapisal ime in naslov gostilne kamor se še splača vrniti, da bi si zapisal ime filma, ki me je navdušil ali pa razočaral … Ali pa priložil fotografijo za katero želim, da me spremlja.
Nisem odločen, naj pišem v slengu ali slovnično; ne vem koliko naj bom pozoren na pravopisje, na izražanje …
Torej, slonel bo na dveh »zapisih« in dveh fotografijah, ki so bili v bližini ko je tale blog nastajal. Vzel sem si nekaj časa, da dozorim ali si blog sploh želim imeti in zakaj. Opazoval sem druge bloge in blogerje. Nekako dve vrsti, bi rekel. Eni blogajo res zase, drugi predvsem za druge. Sicer pa so bili blogerji razglašeni za osebnost leta 2006. Nisem poglabljal, vendar menim, da portali za bloganje plačujejo znane medijske osebnosti in njihovi zapisi jim služijo kot nosilci blogov. Lep primer sta Crnkovič in Jonas na Blogos-u (Siol). Ne zdi se mi, da bi sicer gledala tarče, trenja, piramide … Hvala, z veseljem bom občasno prebral vajina mnenja, a hkrati upam, da se mi na blogu zgodi tudi kaj boljšega.
Sicer pa, tale bo predvsem zame.