Tale mi je pa tolk všeč,

da si jo moram dat sem gor.

Duhovni top-shop by Mateja Keber
Ponujam vam svojo preteklo zgodbo, ki se mi danes zdi sila smešna. Morda se boste ob njej nasmejali tudi vi. In morda se boste iz srca nasmejali tudi sebi. Četudi še vedno pogosto počepnem v svoj peskovnik in se v njem zatopljeno posvečam svojim potičkam in novim lepim lopatkam, se odlično zabavam in smejim sama sebi. Dobro dene, ko duhovnost snameš s piedestala, s tistega posvečenega prostora, kjer je resno in nekoliko vzvišeno nad vsemi vsakdanjimi peripetijami, obkrožena z moleki, svečkami, dišečimi palčkami, kristali, pa varovana z angeli in nadangeli, sedela. Zelo vsakdanja je, zelo nepopolna in včasih zelo smešna ...
Naj vas ne skrbi, da bi vam moj izbor odvzel kakšno vašo težavo. Globoko cenim potičke v vašem peskovniku.
Ah, ni ga čez dober smeh na svoj račun ...!
Prej ali slej si človek zaželeli več vsega, kar ponuja svet duhovnosti. Pride obdobje, ko se zdi skoraj življenjsko pomembno imeti vse duhovne priročnike, v katerih nam sijoči, nasmejani in enormno srečni in izpolnjeni ljudje ponujajo rešitev vseh težav že samo z nakupom njihovih knjig. Vse je videti silno preprosto in naj bi nam že po eni uri branja uspelo privabiti milijone na naš bančni račun, ozdraviti vse zdravstvene težave in zamenjati ali vsaj polepšati partnerja in sebe. Večkratno branje sicer ne prinese obljubljenega, malo pa poglobi občutek največje zgube soncem (in doda nekoliko minusa na bančni račun) ...
Zdi se mi, da bi v tistem času bila zame skoraj največja muka, če si ne bi moglа kupiti ali vsaj izposoditi (kar ni niti približno enak občutek kot ob nakupu) vseh novih knjig o duhovnosti. Vsakič, ko sem uzrla novo, so se mi zabliskale oči in sem vedela, da je prav ta knjiga tisto, kar potrebujem. Že med prebiranjem prvih strani sem v glavi delala seznam, kaj vse bom s pomočjo te dragocene knjige spravila v red v svojem življenju. Bolj ko sem se bližalа zadnjim stranem, bolj je v meni naraščala želja, dа pokukam v knjigarno, če je tam že kaj novega zame.
Po nekaj letih (Se vam zdi predolgo? Veste, kako čas hitro beži in kakšne krasne nove knjige so mi kar naprej vabljivo mežikale iz izložb!) sem vso svojo dragoceno zbirko tovrstne literature razdala naokoli, sama pa poklapano spoznala, da zakon privlačnosti pri meni sicer res odlično deluje, vendar žal ne tako, kot bi si želela. Pokrajina mojega življenja se je hipoma spremenila v skladu s skrivnostno silo, ki sem jo na novo odkrila. Z vso svojo mogočnostjo je začela delovati name in mi dodatno zapletati življenje. Še isti trenutek, ko sem odkrila sevanja, so me ta skoraj pokončala, takoj, ko sem odkrila čakre, sem bila vsa zablokirana, takoj ko sem odkrila ... Uspeh pa je bil tako rekoč ničen, ko sem s pomočjo duhovne literature in nasvetov v njej skušala privabiti k sebi kaj prijetnega, recimo hišico ob morju ali notranji mir.
... In to je dobro, saj človeka pripravi do tega, da se spravi v kakšno delavnico, kjer se na začetku vsi smehljajo in objemajo, vmes divje kričijo, jočejo in se mečejo po tleh, na koncu pa kot kupčki nesreče utrujeni obsedijo vsak v svojem kotu.
Aaah, delavnice! Od tedaj, ko sem se prvič udeležila ene izmed njih, je minilo že več kot deset let (in kakšnih šest ali sedem, ko sem bila na zadnji). Če imate radi občutek, da je z vami vse narobe, vam jih res toplo priporočam. V mislih imam tiste delavnice, kjer ti da terapevt jasno vedeti, da si pravzaprav zgubljen primerek, ki ima res veliko srečo, da se je po božjem naključju znašel pri njem. Tja sem šla kot kupček težav, vendar z upanjem, da bodo te med delavnico nekako padle z mene, vračala pa sem se vsa notranje ranjena od vsega, kar so mi tam še razkrili o meni oziroma kar so obesili name, pa če je bilo res moje ali ne. Poleg tega mi je bilo malo slabo od vse zaigrane brezpogojne ljubezni. Ponudba je zelo raznolika in sama sem ves čas trdila, da sem izbirala najboljše zase.
Ker je zakon privlačnosti pri meni deloval čisto drugače, kot sem brala in poslušala, sem jasno pritegnila k sebi tudi takšne delavnice, kjer mi je ženska, težka kakšnih 90 kilogramov, skoraj zdrobila rebra in vpila name, naj že vendar začnem preklinjati, tuliti, brcati in se metati ob tla (kot so to pridno delali drugi) in naj neham biti vzvišena, ker nisem nič boljša od njih. To naj bi namreč sprostilo potlačeno jezo in. me odrešilo vseh mojih tegob. Res se je kar najbolj potrudila, da bi me rešila mojih težava žal sem prinesla domov poleg prejšnjih tegob še nekaj novih.
Delavnice so bile krasne tudi zato, ker sem potem, ko so mi enkrat razkrili, da sem jezna, to res tudi obilno postala. Precej časa sem po svetu hodila jezna na vse. Jezna, jezna, jezna. Našla sem kup dogodkov iz otroštva in bila jezna. Naletela sem na kup položajev v vsakdanjem življenju in bila jezna.
Tako sem si našla primerno delavnico, kjer sem že na začetku vedela, da sem jezna in s tem poskušala olajšati delo terapevtu. Mojo jezo je povsem ignoriral, gromko pa mi je razodel, da sem – žalostna! V potoku solz in neskončno žalostna sem priveslala domov ...
Težave se lahko obilno razbohotijo tudi ob brskanju in raziskovanju prejšnjih življenj in karme. Najprej ves očaran nad impozantnostjo svojih preteklih življenj nekaj časa hodiš precej ponosno okoli, nato pa ti začnejo pretekla življenja, in še posebno karma, dodatno obteževati vsakdanjik. Kar na lepem začneš dobivati namige in sporočila, da si v preteklosti hudo trpel, bil večkrat ranjen, mučen, obglavljen, zažgan in drugače trpinčen. Neznosno se zasmiliš samemu sebi, čisto te stre tvoja žalostna zgodba in družinska karma začne grozeče viseti nad teboj.
V ta namen je zelo uporabna tud kakšna regresija ali delavnica, kjer se veliko posveča preteklim življenjem in karmičnim vzorcem in kjer človek izbrska na plan še kakšno grozovitost iz 135. preteklega življenj; in kakšen na novo odkrit rodbinski karmični vzorec.
Včasih res pridejo taki dnevi ko se nam preprosto zazdi, da b bilo dobro imeti še kakšno nove težavo.
Na čase, ko sem spoznala, da sen pravzaprav indijanski poglavar, imam res lepe spomine. Svet okoli mene je posta čisto indijanski in jaz sem ga,z orlovskih pogledom, povsem drugače dojemala V daljavi sem sredi kamniških hribov ir dolin slišala predirljive zvoke svojih prednikov, nad mano so neprestano krožili orl (no, kanje) in skoraj mi ni bilo več za živet tu, ker so me severnoameriški lndijanci zelo jasno in glasno klicali, naj se vrnem. Počutila sem se res zelo indijansko, male manj sicer v službi in pri vsakdanjih opravilih, sicer pa zelo.
Škoda, ker si vedno s čim pokvarim svoje lере trenutke. V tej zamaknjenost Belega orla sem se šla regresirat, da b se mi razkrilo še več teh dejstev o moj veličastni preteklosti. Na regresiji mi je uspelo obuditi nič kaj pompozno življenje neke uboge ženske, ki se je večino svojega življenja skrivala in živela prav neugledne življenje, nadaljnje brskanje v to smer p; jе bilo samo še slabše, saj so me od tedaj preganjali prizori obglavljenja, sežiganj; kamenjanja, skratka, mučenja na tisoč ir en način. Celo tisti prelepi spomin name kot indijanskega poglavarja je čisto sfiži prizor, kjer so pobili celo moje pleme ir je hudo breme vseh teh krutih smrti ob viselo na mojih prsih.
Vse težave, ki sem jih imela do tedaj so postale res neznatne, saj sem se po čutila stokrat prestreljeno, obglavljeno ir zažgano na grmadah, pa še krivo za smrt nedolžnih ljudi. S sklonjeno glavo in strtim srcem sem hodila po svetu, zavedajoč se svoje trpke in tragične preteklosti, ir zdelo se mi je, da tega življenja, ki sem g; živela do tedaj, ni vredno niti omenjati.