Prikaz objav z oznako take-away. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako take-away. Pokaži vse objave

12. februar 2009

Ostaricu, necu znati

Pesem, ki jo je odpel Zrnec z Lepo Breno je res carska. Manjkalo ji je le vzdušje kafane in pristna scena; zato original.


zavoljeh te ludo
cini mi se od rodjenja
ljubav kao tajna
zivi kao uspomena

ostaricu, necu znati
da l' ces za mnom zaplakati
ko ja za tobom

pjevale bi usne
ali nece moja dusa,
cak ni ona vise
nece vise da me slusa

26. januar 2009

Sobotno branje

"Nekateri poklici imajo posebna dovoljenja. Recimo James Bond. Ker ima dovoljenje za ubijanje, bo prej ali slej koga ubil. Vsi slovenski pisatelji smo dediči procedur obnašanja, ki nam jih je zapustil Ivan Cankar. Slovenski pisatelj od občinstva dobi dovoljenje za neodgovornost, pijančevanje, neurejenost, trapanje …"

"Vsi zahodni pripomočki so narejeni zato, da ostaneš čim dlje otročji, neodrasel in neodgovoren. Nekontrolirani potrošnik, skratka."

"Facebook je posnetek. Največje uspešnice svetovnega spleta vzamejo nekaj iz resničnega življenja, naredijo posnetek, ta pa se od prave stvari loči le v enem: je brez odgovornosti. Spet sva pri odraslosti, kajti odraslost je odgovornost, po definiciji. Zato tudi tako naglo iščejo naslednjo uspešnico, virtualni nadomestek spolne zveze. Pri čemer si morajo seveda za novo iluzijo izmisliti nove besede. Kako ponosno zveni: "imel sem cyber sex" in kako patetično: "drkal sem pred računalnikom". Vstop v neko prijateljstvo, še bolj pa vstop v neko erotično ljubezensko zvezo pomeni odločitev."


Miha Mazzini. Delo, Sobotna priloga.

6. januar 2009

Dobrodelnost

Že dolgo časa nosim v sebi, da s tem ko damo beraču kakšen evro, v bistvu le sami sebi lajšamo dušo, si kupujemo milost za svoje pregrehe ... Pa si to redko upam glasno povedat.
Članek "Stara, modra, ignorantska" iz tokratne Sobotne priloge pa mi daje popolno potrditev. Takole nekako pravi Luna Jurančič Šribar:
Dobrodelnost ima med ljudmi že dolgo tradicijo, ki sega še dlje od krščansko spodbujene dobrote in skrbi za revne. Kot rečeno, pa se v teh prazničnih časih, iz meni nerazumnega razloga, še potencira. Kot da revni in tisti, ki imajo manj, v drugih letnih časih ne bi obstajali. Mediji poročajo o velikih dobrodelnih akcijah, znane osebe javno, vsem na očeh, prek televizije posvojijo revne »Jusufe« iz Afrike. Marička pomagaj, pa sem mislila, da so časi kolonializma že mimo. Saj nič ne rečem, da se bomo prav razumeli, afriškemu otroku pomoč zagotovo prav pride. Problem vidim v sami reprezentaciji. Afričani so spet predstavljeni kot ubogi, ponižni in nemočni ljudje, ki jih bogati zahodnjaki vsem na očeh dobrodušno rešujemo in si s tem dvigujemo ugled. Tisti otrok pa je še marsikaj drugega kot zgarano umazano afriško dete, samo da tega le prek pošiljanja denarne podpore ne bomo nikoli izvedeli. Podobno velja za dejanja dobrodelnosti do ljudi, ki beračijo na naših ulicah. Pri beračenju gre za neenakopraven odnos medčloveške menjave. Človek, ki daruje, se zavedno ali nezavedno povzdigne nad tistega, ki sprejema. Pa boste rekli, saj so veseli, hvaležni, ker jim pomagamo. Seveda so, saj jim to delno omogoča preživeti, vendar obenem tudi vzdržuje stanje, v katerem so. In vsak priberačen evro ravno toliko veseli kot tudi zbode tam v človekovi notranjosti. Zakaj mislite, da se ga nekateri prej napijejo ali pa zadenejo kot čepi? Med drugim zato, da sploh lahko »žicajo«. Ker »žicanje« človeka potolče. Že veliko ljudi sem na lastna ušesa slišala reči, da v treznem stanju nikoli ne bi mogli »fehtati«. Dobrodelnost se nekako povezuje s tem, da se nam ljudje smilijo. Tako so si predstavljale tudi gospe z Unicefa, ki so nedavno prišle v naše društvo iskat ljudi za snemanje humanitarnega Unicefovega spota. Zato smo na sestanek povabili 50-letnega gospoda z ulice, za katerega smo vedeli, da rad nastopa. In je prišel kot ponavadi lepo urejen, s svojo sprehajalno palico, kravato in v suknjiču. Pa gospe z Unicefa niso bile preveč zadovoljne, saj naš brezdomec nikakor ni bil videti zanemarjen in zapit, kot se za brezdomca spodobi. In so hitro hotele situacijo rešiti z nadvse prebrisano domislico, da bi našega gospoda za namene spota preoblekli v brezdomca. Kot kakšna drama absurda, ne? Človeka, ki je dejansko brezdomec, bi preoblačili v brezdomca, ker ni ustrezal stereotipu in se mogoče ljudem v spotu sploh ne bi zasmilil. Zelo konkreten primer, kako dobrodelnost vzdržuje ljudi v obstoječem položaju.

Z antropološkega vidika bi lahko pojav dobrodelnosti oziroma obstoj družbenega konteksta, ki omogoča dobrodelnost, celo umestila pod nasilje vsakdanjega življenja.
Beračenje je kljub vsemu vsakdanja preživetvena strategija nekaterih ljudi v družbenem sistemu, ki jim ne odpira veliko drugih možnosti. Rešitev seveda ni v nenadni opustitvi dejanj dobrodelnosti, temveč je treba poiskati vzroke, ki ustvarjajo razmere, v katerih so tovrstne oblike dobrodelnosti sploh potrebne. Hkrati pa opozarja na to, da bo treba ljudem ponuditi večjo raznovrstnost preživetvenih strategij oz. moramo vsi skupaj delovati za ustvarjanje večje raznovrstnosti življenjskih možnosti oz. načinov preživljanja. Vedno bolj je namreč očitno, da sistem, ki je trenutno v obratovanju, za vedno več ljudi ne deluje več. Nekateri se v njem ne znajdejo in se čisto zgubijo, drugi se niti nočejo znajti, tretji se spet trudijo, pa komaj plavajo na površju, drugi se kolikor toliko znajdejo, pa se sprašujejo, zakaj niso zadovoljni. Kot rečeno, pa jih je vedno več, sploh v svetovnem merilu, za katere sistem že dolgo, predolgo močno škripa.
Počasi, a zagotovo se bližajo časi, vsaj upam tako, ko bomo začeli ustvarjati drugačne človeške skupnosti. Te ne bodo več usmerjene zgolj k ustvarjanju dobička in visokega bruto domačega proizvoda, ampak na primer k ustvarjanju visokega nivoja bruto domače sreče,
Pri tem, da človeku pustiš iti svojo pot, četudi misliš, da je napačna, gre za osnovno spoštovanje človekovega življenja.
Namesto »kako rešiti sistem« se rajši vprašajmo, kako pustiti očitno iztrošen in za večino ljudi neučinkovit sistem, da v miru, brez hudih pretresov izdihne. Najbrž je prišel njegov čas.

1. januar 2009

Pravljično

Globoko v dušah pravljice spijo. A včasih se pravljice tudi zgodijo … Pravljično 2009!

8. november 2008

Misel dneva

Ne utapljaj skrbi v alkoholu.
Ker znajo plavati.

1. november 2008

Nočna mora v ulici ...

Na pokojne sorodnike in znance se spomnim sila poredko. Ponavadi le kadar se pripeti kakšna stvar, ki me nekako poveže z njimi ali pa če koga izmen njih omeni kdo drug. Ne vem, enostavno življenje teče s takšnim tempom, da sem vseskozi nekam vpet. In prav zato mi je zelo prav, da obstaja posvetilo današnjega dne.
Mati je iz vrtnega cvetja in trav sestavi
la tri prav simpatične šopke in petkov večer je bil kot nalašč za obiske. V Velenju naju je na bližino pokopališča že od daleč opozarjal smrad po parafinu v zraku. Grozljivo. V povprečju je bilo na vsakem grobu kakšnih 15 prižganih sveč. Na mnogih pa se je njihovo število bližalo tridesetim. Včasih, ko so podjetni še pobirali parafin iz napol dogorelih sveč, so pokopališča še imela zabojnike za ločeno zbiranje sveč in cvetja; zdaj gre vse na isti kup. Sorodnikov grob leži v "ulici", ki bi jo zlahka poimenoval Ulica polmeseca in zvezde. Nekatere mošeje resda imajo ta simbol na kupolah, a baje da nima verskega pomena. Polmesec se povezuje z islamskim lunarnim koledarjem, zvezdo pa s Koranom in velja za enega izmed Alahovih znakov. Na grobu nasproti, sta še iz kamna izklesana nogometna žoga in avto. S fotodokumentacijo teh grobov, bi lahko opremil kar zajeten pogrebni almanah. A bistveno je, da sva še vedno našla socialni grob, za katerega je bilo rečeno, da bi naj bil prekopan že pred najmanj enajstimi leti.Na vasi, v Braslovčah, Taboru in Šempetru, so grobove krasil po tri, štiri sveče. Kot, da imajo vsi sorodnike le še v mestu in skoraj nihče več na vasi. Pa pravijo, da se v mestu ljudje sploh ne poznajo med sabo. Skor ne morem verjet. Niti slučajno pa si nisem želel videti prvonovemberske scene. Kaj, če je danes vsak obiskovalec prinesel in prižgal še po eno svečo na vsakem grobu? Grozljivka. Kupim jo le še v izjemnih primerih.

17. oktober 2008

Še moje tri

Še moje tri jesenske fotke, preden jih ujame zima.







In še tri knjige, ki so se mi pravkar prikazale na obzorju. S takšnimi pomenljivimi naslovi, da bo nujno vsaj malce "uč vržt" vanje: Nika Maj: Iskanje izgubljenega fanta, Martin Page: Kako sem postal neumen in Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne. Hja, če ne moreš ničesar jemati za preprosto in samoumevno, če se bojiš podajati sodbe in če nikoli nimaš miru pred pred lastnimi možgani.

8. oktober 2008

Mojstri za vse

Mojstri za vse, med pol sedmo in sedmo zjutraj drvijo kot nori po štajerski avtocesti v smeri Ljubljane. Avtomobili polepljeni z obrtniškimi logotipi ali pa tremi "lojtrami" na strehi, nevarno skačejo z levega na desni vozni pas in nazaj, pospešujejo in zavirajo na način, ki je umeven le njim samim, se lepijo za zadke avtomobilov pred njimi in tako povzročajo hudo stresne situacije vsem ostalim. Da bodo le imeli še čas za kavo; da bodo potem lahko tisti dan kar največ zaslužili.
Prav vesel sem, da prihaja do recesije; da se ljudje malo umirimo; da lahko normalno zadihamo, da začnemo živeti življenje, v katerem obstajajo še kakšne druge vrednote kot le denar. Vodoinštalaterji, električarji, zidarji ter vsi ostali, tisti bolj "tako-tako", ki nam za svoje delo zaračunajo 30 evrov na uro, do tistih, "ta pravih", pri katerih si lahko preračunamo, da so si postregli kar s staotakom za uro opravljenega dela.
Dodajmo k tem še vse, ki trgujejo z nafto, delnicami , raznimi skladi... in zlahka ugotovimo, da je vse skupaj le en velik napihnjen balon. Balon, ki slejkoprej poči.
Mogoče bomo delali spet le po 8 ur na dan, mogoče bo zato manj tovarniških in tovornjakarskih izpuhov, mogoče bomo tako zmanjšali globalno segrevanje, mogoče se bomo zato spet več posvečali svojim otrokom, partnerju ali pa samo ljubimcem, mogoče se bomo zato lahko bolj posvetili le samemu sebi. In mogoče, mogoče bo zmanjkalo denarja celo za orožje.

12. september 2008

Utrinki

Pr sosed, na dvorišču. Star fičo, mogoče topolino, sem pomislil. Kar verjeti nisem mogel, da gre za BMW-ja. Voznik vstopa skozi nos vozila. Suicidno. Letnik 1958 - BMW - Isetta.

Za leto 2010 napovedan njegov povratek na trg, v obliki varčnega, okolju prijaznega vozila.


Orjaškja sekvoja


Pred dvorcem Plevna. V 19. stoletju je bila tu največja sviloprejnica na štajerskem, a se zaradi prevelikih stroškov obratovanja ni dolgo obdržala. Ker se sviloprejka hrani z murvami je tod bil včasih bogat nasad. Tu je živel in bil pokopan celo avstrijski ministerski predsednik. Do dvorca je vodil smrekov drevored. Tudi ta je bil na žalost oskrunjen, tako da je danes videti le še njegove ostanke. Kar pa je za videti, so to ogromne, ogromne smreke ...stare zagotovo 200 let. Socialno šibek sloj stanovalcev je prispeval k skorajšnji neprepoznavnosti nekoč prestižnega objekta.


Sužnji greha

Kje sem, kam grem(o)? Malo (samo)refleksije nikdar ne škodi.


Bele kaplje

Pa še res lep lestenec oblikovalke stekla Tanje Pak, ki krasi novi Wellness hotel v Laškem. Ker zgodbe o njem napletajo le najobskurnejši slovenski mediji, njegove fotografije pa ne objavijo. Kot da je od stvaritve pomembneje čigava žena je, in koga vse pozna. Povezav do teh člankov ne dodajam; sicer pa sami vemo, kje najdemo natolcevanja nevredna novinarskega peresa (ops, tipkovnice).

7. september 2008

Sami norci

Na vasi množice hrumijo v drago najete prireditvene prostore na srečelove, brezplačne golaže, venček narodnih in opevanje enega vodje. Skrajno neizvirno, da ne rečem še kaj drugega.
Pred lokalom v središču kraja (Mozirja), pa nekaj več ali manj naključnim gostom, po družbenih notah rapa Nikolovski. Fajn dečko, odličen sogovornik. Je tudi ustanovitelj hip hop radia "Radio samih norcev" ... Kandidira v Fužinah, in res škoda, da to ni moj volilni okraj.


Njegova najbolj znana pesem je verjetno Kdor ma srce, ta pomagat zna, Niki-Niko pa je posvetil nečakinji.


Sanju sm, svet brez bolečine, Svet v kerm smo vsi otroci iste domovine, Vsi iz iste družine, Sanju sm svet, V kerm skupi se igrajo, Otroci vseh ras in ver, čeprov jezika ne poznajo, nč vec revnih in bogatih, bilo kje pod soncem se pojavš, si v družbi seb enakih, nč več vojn zard denarja, problemi se rešujejo za mizo, ko se človk s človekom pogovarja.

3. september 2008

Ob ribniku


Sedim ob ribniku in nejevoljno pogledam avto, ki se približuje po poti, kjer je prepovedan promet za vsa vozila. V vodi zaslišim brbotanje, kot na površini kakšnega gejzirja. Kot da so vse ribe prišle k obrežju, se dvignile na gladino in hlastajo za zrakom. Iz avtomobila stopi možakar, odpre prtljažnik in prične hraniti ribe. O hudo. Kako so vedele, da prihaja (njihov bodoči krvnik)?

Pove, da skoraj vedno pride s taistim avtomobilom in ribe prepoznajo njegov zvok. Morda celo vibracije. Če slučajno kdaj pa kdaj pride z drugim avtom, potem rib v bližini ni.

The fish knows everything
This is a film about a man and a fish. This is a film about dramatic relationship between man and fish. The man stands between life and death. The man thinks. The horse thinks. The sheep thinks. The cow thinks. The dog thinks. The fish doesn't think. The fish is mute, expressionless.
The fish doesn't think because the fish knows everything.
The fish knows everything.
(Arizona Dream soundtrack)

31. julij 2008

Navihana zlatolaska

Zvezdica zaspanka tokrat ne prihaja na zemljo, da bi se pokorila za to, kar je ušpičila na nebu ...
Več kot pol stoletja stara pravljica v sebi še vedno nosi sporočila in vrednote, ki imajo moč ogreti tudi tista srca, ki so se morda že spremenila v kamen.
Na panojih z ilustracijami je natisnjen skrajšan tekst pravljice v slovenskem in angleškem jeziku. Na festivalski info točki v parku Zvezda izposojajo mp3 predvajalnike in ob ogledu ilustracij lahko prisluhnemo tudi besedilu pravljice v kar štirih jezikih - slovenskem, angleškem, italijanskem ali nemškem.

31. julij - 10. september, park Zvezda, Ljubljana
Festival Sanje
Komaj sem dobila za družbo poštenega razbojnika, pa bom spet sama.

1. julij 2008

Vodnjak želja

Menda, da je v Ljubljani več kot 40 delujočih vodnjakov. Večina jih krasi trge ali parke in domala vsi imajo neko kulturno-zgodovinsko ozadje.
Najznamenitejši in tisti, za katerega je vsaj slišal domala vsakdo, je Robbov vodnjak (Vodnjak treh kranjskih rek).


Vodnjak »Deček z ribico« pred Tivolskim gradom.


Herkulov vodnjak, pred Stiškim dvorcem (Stari trg), kipar Janez Khumerstainer.


Vodnjak pri cerkvi Sv. Florjana.


Vodnjak »Evropa« pred Univerzo v Ljubljani (France Kralj, 1992).


Fontana na trgu Ajdovščina, Jiri Bezlaj.


Vodnjak v Jakopičevem parku, s kipcem dečka z gosjo, France Gorše.


Vodnjak na Krekovem trgu.


Neptunov vodnjak pred stavbo Mestnega muzeja (Janez Khumerstainer, 1675).


Kobetov vodnjak v parku Zvezda (Boris Kobe, 1941).


Vodnjak pri Šentjakobski cerkvi (Jože Plečnik).


Vodnjak na Taboru (France Rotar).


Vodnjak pri Zlati ladjici.


Vodnjak na Ribjem trgu.


Vodnjaki so del arhitekture od nekdaj. Le v novodobni gradbeno-zazidalni evforiji zanje kot kaže ni več prostora. Investitorji izkoriščajo vsak najmanjši prostor ob zgradbi le za parkirne prostore, ki jih najlaže pretopijo v denar. Kvaliteta bivanja je tujek v njihovega miselnega procesa.

Le kdaj bo kdo pomislil, da bo privabil turiste, kupce in druge obiskovalce s kakšnim podobnim posegom v prostor kot je viden na spodnjem posnetku?

23. junij 2008

Muzejska noč

Severa je pa tako simpatična in ima tako lep glas, da sem moral na njen koncert, ki ga je imela na Kamniškem gradu Zaprice v okviru muzejske noči.






Z novo spremljevalno skupino se podaja v jazz. In tokrat je med drugim predstavila Billy Jean (M. Jackson), No woman no cry (Bob Marley) in Michelle (The Beatles) v svojevrstnih preoblekah. Seveda, pod skrbnim vodstvom brata Gala (Gal in galeristi) na klaviaturah in koncert se je sprevrgel v pravi jam session.
V muzeju je na ogled še njena likovna razstava, za gradom pa inštalacija Tale Lumbar.

12. junij 2008

Medžimurje

Pokrajina med Muro in Dravo na Hrvaškem se imenuje Medžimurje. Pot tja ne zanese kar tako. A glede na to, da se nahaja v naši neposredni soseščini, jo je bilo enkrat pač treba obiskati. Sedež Medžimurske županije je Čakovec, kjer v samem centru še vedno najdemo obrtnika, ki izdeluje in popravlja dežnike.

V tejle zanimivi zgradbi je včasih bil trgovski kazino. Kaj to natančno pomeni si niti ne predstavljam; po vsej verjetnosti pa so v njej žurali pripadniki cehovskega združenja.


V bližini Čakovca smo se oglasili v vrhunski restavraciji Mala hiža. Lastnik je razstavil več kot sto let staro hišo, jo prenesel na sedanjo lokacijo in iz nje ustvaril enkraten ambient.

Priporočam!

21. april 2008

Reciklaža


BBCjev članek Recyclers' rubbish dumped abroad me je napeljal, da se pozanimam kam v Sloveniji ločeno zbrani odpadki dejansko gredo. Ali so le posel, s katerim bogatijo njihovi uvozniki v državah tretjega sveta, ki jih tam enostavno odvržejo v naravi, mastno plačilo pa si zaslužijo s tem, da nam lajšajo dušo? Ko sem s podjetja Snaga d.o.o. prejel odgovor, da njihovo podjetje, odpadke zbrane na t.i. ekoloških otokih odpelje v nadaljno predelavo na podjetje Papir Servis, in ko sem pod rubriko "dejavnosti" na spletni strani tega podjetja našel le zapise o predelavi papirja, je skeptičnost o smiselnosti početja ekološko osveščenega prebivalstva naraščala. Potem pa sem prejel enega najprijaznejših odgovorov, ki vsekakor zasluži objavo.

Pozdravljeni, ko tole berem, se mi poraja, da gre zgodba glede ločevanja odpadkov v pravo smer in sicer, da ljudje nekako spremenijo svoja razmišljanja glede »smeti«in da jih obravnavajo kot ponovno surovino. Naše podjetje se trudi, da vse pripeljano (v glavnem papir) presortira in »da« nazaj v ponovno »izdelavo«, namreč papir se lahko reciklira tudi do trikrat ( seveda s tem ohranjamo gozdove), plastika pa tudi do devetkrat (veste, da je to substitut nafte).

Na kratko, Papirservis odpadne surovine zbere in posortira, nato jih sprešamo in zbaliramo in pošljemo naprej: papir seveda gre v papirnice, plastika v podjetja, ki se ukvarjajo s njeno predelavo, kovine v livarne in železarne, les v mletje in v pohištveno industrijo ter steklo v steklarne.

Kakorkoli vesel bom , če se boste oglasili, da vam zadevo razkažem.

Spodaj pa je še odgovor.

Npr. Omaplast Grosuplje.

Lep vikend

Bojan Urek

Komercialni direktor

6. april 2008

Jezusova družinska grobnica

1980. Buldožer razkrije grobnico v Jeruzalemu. Arheologi izdelajo načrt grobnice, odnesejo kostnice in jih katalogizirajo. Na grobnici je nekakšen simbol, na glavo obrnjena črka V s krogom v sredini. Kostnice so identificirali takole:
1. "Jezus, Jožefov sin".
2. "Yosa" (Jožef).
3. "Marija".
4. "Mariamne, znana tudi kot Marija". Po mnenju profesorjev s Harvarda, je to pravo ime Marije Magdalene. Če je Mariamne Marija Magdalena, kaj dela v Jezusovi družinski grobnici? Sta bila Marija Magdalena in Jezus poročena?
5. "Matia (Matej)". Pisec evangelija? Sta bila z Jezusom v sorodu?
6. "Juda, Jezusov sin". Evangeliji sina nikoli ne omenjajo. Bi bil "Juda" lahko skrivnostni "ljubljeni učenec", ki ga evangelij omenja?

DNK preiskovalne metode to potrjujejo. V dobi po Da Vincijev šifri je misel, da je imel Jezus ženo in otroke, del splošnih predstav. Za Cerkev pa so to nedopustne trditve, saj bi njihova potrditev zamajala celotno inštitucijo in posledično globalno pretrestla ves svet.

5. april 2008

Zvezdica

Zvezdica Zaspanka je zopet zaspala in ni pravočasno prišla na svoje mesto na nebu. Zato se na Zemlji začnejo dogajati čudne stvari. Boter Mesec se razjezi in jo za kazen pošlje na Zemljo. Uboga Zvezdica Zaspanka sama tava po neznani Zemlji in naposled zaide na semenj Dobre volje. Tam pa je tudi strašni razbojnik Ceferin, ki ima kamen namesto srca … Naučila ga je pisati besedo LJUBA in mu tako vrnila srce, sebi pa prostor na nebu.
Leta 1952 je na ramo sedla Franetu Milčinskemu Ježku in zapisal je njeno zgodbo. Postala je prva radijska igra, ki so jo predvajali v Sloveniji in takrat še Jugoslaviji. Iz radijske igre je leta 1955 nastala lutkovna predstava, ki je prepotovala skoraj cel svet.

Prevedena v angleščino, francoščino, italijanščino, švedščino, češčino ...

Morda tudi nam včasih, prav tako kot Ceferinu, v prsih bije kamen namesto srca in morda bi vsi potrebovali Zvezdico Zaspanko, da bi nam spet začelo biti srce.

28. marec 2008

Dan potem

Dan zemlje ... dan voda ... dan zaljubljenih ... dan nevemčesa še. Če pravimo, da sta Valentinovo in Božič skomercializirana praznika, se mi postavlja vprašanje, kako je z ostalimi "dnevi".
Bolj je mistično ali eksotično, bolj je privlačno. Društva za zaščito živali ... potrošnikov ... prekmurskih dobrot. In nenazadnje Društvo za podporo Tibetu. Vse lepo in prav; vsi imajo mojo moralno podporo, kajti želijo si ohranjati bodisi tradicijo bodisi krepiti spoštovanje nekih vrednot.
Danes sem prejel poziv k prispevku za Tibet. Pa je v budizmu res vse tako dobro, da bi to bilo vredno podpirati? V razmislek, si dovolim copy-past nekega komentarja.

Podobno kot je krščanska cerkev izrabljala izvirni greh za tuzemske namere, ljudje pa so mu celo nasedli, je budizem črpal svojo moč iz podobno preproste ideje – karme. Kar seješ, to žanješ. In tako so reveži zgolj odplačevali svoj dolg iz prejšnjih življenj, duhovščina in nekaj malo laikov pa je uživalo v brezdelju na račun preteklih dobrih dejanj. Prostora za mobilizacijo ni bilo. Dalaj Lama nas na to opomni, namreč, kot pravi: »nobenega dobrega razloga ni za grenkobo in upor proti tistim, ki živijo v izobilju. Bolje je vzpostaviti pozitiven odnos«.
In ta pozitiven odnos se je v Tibetu ohranjal v obliki fevdalizma in napol zasužnjenega ljudstva vse do prihoda kitajskih komunistov, ko je bil tudi Lama primoran zapustiti svoje sanjsko mesto. Prav nič čudno torej ni, da ob kitajskem prihodu v petdesetih sploh ni bilo splošnega revolta, kot se zmotno predstavlja. Upirala se je zgolj duhovščina in laiki pri koritu. Zahodu je bil razlog takrat tudi jasen, saj je bil seznanjen z deli popotnikov iz devetnajstega in začetkov dvajsetega stoletja, ki so pričali o »neznosni tiraniji duhovnikov«, kot se je izrazil eden izmed njih. Zahod je bil seznanjen z ustrojem družbe, kjer je duhovščina posojala denar z do petdeset odstotno obrestno mero, razpolagala z več deset tisočimi podložniki, tisočerimi hektarji zemlje ter se posluževala enakih kazni kot Cerkev v času inkvizicije.
Še danes v Tibetu živijo žrtve tistega harmoničnega obdobja, ljudje brez rok, oči, nosu, zgolj zaradi prestopov, kakršna je kraja ovce. Nasploh je zgodovina budizma polna nasprotujočih si sekt, nemalo podobna verskim vojnam, ki so pustošile po Evropi. Citat zgolj ene molitve: »Hvaljen bodi, o besni bog nauka Rumenega klobuka, ki zdrobi v prah velika bitja, visoke uradnike in običajne ljudi, ki onesnažujejo in izkrivljajo našo doktrino«.
In kdo je Dalaj Lama? Zgolj vzhodni približek katoliškemu papežu, zabavno pa je, da je prvi samo-imenovani Dalaj Lama stoletja nazaj naprosil kitajsko vojaško moč, da mu oblast zagotovi. Še bolj zabavno je, da je zdajšnji Lama podprl Kitajsko v njenem nasprotovanju izboru duhovne vodje Karma Kagyu, druge budistične ločine v Tibetu, prav tako v izgnanstvu.
Ali so protesti plod Dalaj Lame, kot ga obtožuje Kitajska, ni ravno jasno, je pa jasno tudi iz že znanih dokumentov State Departmenta, da so vlada v izgnanstvu, Dalaj Lama in njegova družina tesno sodelovali s CIO in prejemali njena finančna sredstva. Če ni anomalija nasilje, je anomalija nasilje, ki prihaja od spodaj, v primeru, da držijo besede Dalaj Lame. In v tem primeru so se Tibetanci morda res nekaj naučili. Če so jih za kratko obdobje sredi prejšnjega stoletja osrečili komunisti, ker sami niso storili nič proti teokraciji budizma, so tokrat dognali, da tudi novi gospodarji niso prav nič boljši, da bo čakanje na nove osvoboditelje še dolgo in da je karmo kar najbolje vzeti v svoje roke. Dalaj Lama pa naj kar odstopi.

27. marec 2008

Dogaja

Da sem se dal v zobe zaradi dveh eurov, sem vedel že prejšnji teden. Zamere, kakršne so nastale zaradi tega, pa res nisem pričakoval. Grega, ki je lep primer mešanice zdrave kmečke pameti in intelekta, mi je stvar razložil v enem stavku. "Ja, skoz sta si že šla na kurac, zdej pa sta se spičila zarad dveh evrov, ki z vsem skupaj veze nimata." Verjetno bo kar držalo. Toliko stvari se dogaja na nekih nezavednih nivojih, in razmišljam o vzrokih za pripetljaj ter o tem kako naprej. Vračati ali ignorirati zamero, morda kaj drugega. Morda gre le za maščevanje. Nimam pojma. A če ne drugega, takšen odnos vsaj iritira. Naj si gresta, kar si hočeta - sam ne dovoli si, da te mečeta z ritma.
Prvi projekt pri novem honorarcu je skoraj zaključen. In imam že novega. Nekaj novih, zanimivih znancev ter zelo dobre občutke.
Po sedmih letih je poklicala Neja. Prvovrstno presenečenje. Kaj naj drugega, kot da grem z veseljem jutri z njo ven. Na čvek.