Navihana zlatolaska

Zvezdica zaspanka tokrat ne prihaja na zemljo, da bi se pokorila za to, kar je ušpičila na nebu ...
Več kot pol stoletja stara pravljica v sebi še vedno nosi sporočila in vrednote, ki imajo moč ogreti tudi tista srca, ki so se morda že spremenila v kamen.
Na panojih z ilustracijami je natisnjen skrajšan tekst pravljice v slovenskem in angleškem jeziku. Na festivalski info točki v parku Zvezda izposojajo mp3 predvajalnike in ob ogledu ilustracij lahko prisluhnemo tudi besedilu pravljice v kar štirih jezikih - slovenskem, angleškem, italijanskem ali nemškem.

31. julij - 10. september, park Zvezda, Ljubljana
Festival Sanje

Komaj sem dobila za družbo poštenega razbojnika, pa bom spet sama.

Dutovlje - Devin

Iz Dutovelj mimo Pliskavice ter preko bivšega maloobmejnega prehoda Brje pri Komnu v Italijo. Skozi nekdanje slovenske vasi Gabrovica, Nabrežina, Devin, Sesljan, Prosek, Opčine in preko Repentabora nazaj v Slovenijo. S kolesom.

Potem pa jasno, na pivo v Tomaj. V tisto tako zakmetavzano odbito gostilno Tomaj. Opremljena je še vedno tako kot pred kakšnimi 40 leti. Točaj s pravim pivskim trebuščkom in prav takšnimi ustnicami, ki mu jih zapovrh vleče vstran. Domači gostje v živo pisanih majicah z logotipi lokalnih gradbincev, podjetnikov ... Skratka scena, ki se je ne bi sramoval niti Lars von Trier.

Bohinj

V Bohinju sem bil nazadnje na taborenju v osnovni šoli. Tokrat najprej iz Stare Fužine do Voj in naprej do spodnjega slapu Mostnice.

Nazaj proti jezeru, skozi Ukanc do slapa Savice inr nazaj mimo vojaškega pokopališča iz 1. svetovne vojne.

Luče - Velika planina

Vroči dnevi preganjajo v gozdna hribovska zavetja ali v bližino vode. Bližnjica iz Logarske doline proti Kamniku vodi skozi dolino Podvolovjek. Torej, s kolesom iz Luč do Kranjskega Raka (16 km = 2 uri) in od tod na Veliko planino (1 ura). Čez planino in nazaj v Luče (1 ura).

Vodnjak želja

Menda, da je v Ljubljani več kot 40 delujočih vodnjakov. Večina jih krasi trge ali parke in domala vsi imajo neko kulturno-zgodovinsko ozadje.
Najznamenitejši in tisti, za katerega je vsaj slišal domala vsakdo, je Robbov vodnjak (Vodnjak treh kranjskih rek).

Vodnjak »Deček z ribico« pred Tivolskim gradom.

Herkulov vodnjak, pred Stiškim dvorcem (Stari trg), kipar Janez Khumerstainer.

Vodnjak pri cerkvi Sv. Florjana.

Vodnjak »Evropa« pred Univerzo v Ljubljani (France Kralj, 1992).

Fontana na trgu Ajdovščina, Jiri Bezlaj.

Vodnjak v Jakopičevem parku, s kipcem dečka z gosjo, France Gorše.

Vodnjak na Krekovem trgu.

Neptunov vodnjak pred stavbo Mestnega muzeja (Janez Khumerstainer, 1675).

Kobetov vodnjak v parku Zvezda (Boris Kobe, 1941).

Vodnjak pri Šentjakobski cerkvi (Jože Plečnik).

Vodnjak na Taboru (France Rotar).

Vodnjak pri Zlati ladjici.

Vodnjak na Ribjem trgu.

Vodnjaki so del arhitekture od nekdaj. Le v novodobni gradbeno-zazidalni evforiji zanje kot kaže ni več prostora. Investitorji izkoriščajo vsak najmanjši prostor ob zgradbi le za parkirne prostore, ki jih najlaže pretopijo v denar. Kvaliteta bivanja je tujek v njihovega miselnega procesa.

Le kdaj bo kdo pomislil, da bo privabil turiste, kupce in druge obiskovalce s kakšnim podobnim posegom v prostor kot je viden na spodnjem posnetku?