Zadnja stran gore

Res zgleda kmetavzarsko; tipična kmečka soba, s sliko Kristusa na steni in razpelom v kotu ter nagelji na steni. Pevec skupine The Walkabouts je uglasbil pesmi Daneta Zajca v angleškem jeziku.
Čeprav velja Zajc za najpomembnejšega slovenskega književnika povojnega obdobja in ga med "svoje" štejejo tako "levi" kot "desni", nisem še nikoli prebral nobenega njegovega dela. Velja za pesnika absurda in morda ga tudi učitelji malce težko razumejo, sprejemajo in predstavljajo.

Za vse boš plačal. Največ boš plačal za svoje rojstvo. Jata posmehljivih ptic te bo zasledovala skoz življenje. Ob uri miru in ob uri nemira se bo spuščala na tvoje prsi. Terjala bo plačilo. In ti boš dajal in dajal. Ampak odrešitve ne bo nikoli. Ker ni nikjer odpuščanja. Nikjer ni odrešitve za človeka. V sebi nimaš vrednosti, s katero bi plačal. In sam si plačilo za vse.

Dokaj razumljivo zakaj. Mene je našel preko Chrisa Eckmana in njegov CD je bil izbran za letošnje decembersko darilo dvema fajn puncama.

Presedlje

S ceste že leta opazujem karizmatično drevo na sedlu med Čemšeniško planino ter hribom med njo in Trojanami. Teta, ki živi v hiši na prelazu med Savinjsko in Zasavjem, pove da se ta drugi hrib imenuje Kozica in da nanj ne vodi nobena pot. Odlično, prav ne da se mi srečevati planincev in si iz vsemi po vrsti izmenjevati "veselih praznikov". Pokaže še, kje je vzpetina Ojstrica, na kateri je nekoč stal grad, v katerem naj bi bila zaradi nezaželjene ljubezni do preprostega mladeniča zaprta Veronika Deseniška ter nazaj grede usmeri proti Krvavici, kjer je moč videti še eno od dveh ohranjenih starih, pol lesenih - pol zidanih hiš. Z možem sta pozidala dvonadtropno arhitekturno skropucalo, katerega nikoli ne bosta dokončala.

Aktualno

Pa kje si mene najdla, je bilo prvo kar sem pomislil ob prejetem SMSu z vprašanjem "Hej, maš kako idejo za članek Aktualno?". Klikerji so nato le skreirali odgovor "Odgovornost obdarovanj". In danes ta članek najdem v prilogi Ona; vesel, da nisem šel kar tako mimo ...

Mar ni tako, da človeka, ki ti je blizu, obdaruješ ves čas, tudi ko on tega ne ve? In ali ni najlepše pozvoniti na njegovih vratih, ko to najmanj pričakuje in mu podariti nekaj, česar se ne da zaviti v papir ali spraviti v darilno škatlo?

Razred

Dvomim, da pri nas še kje sedi v tako majhnem razredu toliko dijakov. Niti pod razno pa se ne more zgoditi, da bi ob tem bil praktično vsak nekoliko drugačne polti. Babilonska mešanica kultur, socialnih okolij, družbenih vzorcev in čustvenega dojemanja. Ko lahko vsaka izrečena beseda boli, ko lahko za vsakim dejanjem skujemo zamero, ko ne vemo več kaj je prav in kaj ne. In ko še učiteljski zbor ne more biti enoten, kdaj in kako kaznovati. Ko si vsi želijo, da Sulejmanu ne bi bilo treba nazaj v rodni Mali, če ga izključijo iz razreda in da Weju, ki nima urejenega bivanjskega statusa, ne bi bilo treba nazaj na Kitajski. Nekaj kar se mi naši družbi še vedno zdi nepredstavljivo. Ob meni je sedela učiteljica s svojim razredom in mislim, da se je ob gledanju filma tudi sama krepko zamislila. Kako dobro še gre slovenskim profesorjem, da poučujejo mladino iz pretežno istega socialnega okvirja. Ali pa morda s tem le izgubljajo? Slišim, da jim je hudo že zaradi tega, ker se morajo soočati z razlikami med otroci revnih in bogatih staršev. Jim zelo priporočam ogled tega filma. Zlata palma Cannesa 2008. Morda kakšna nagrada tudi na 19. ljubljanskem filmskem festivalu Liffe 2008.

Misel dneva

Ne utapljaj skrbi v alkoholu.
Ker znajo plavati.

Nočna mora v ulici ...

Na pokojne sorodnike in znance se spomnim sila poredko. Ponavadi le kadar se pripeti kakšna stvar, ki me nekako poveže z njimi ali pa če koga izmen njih omeni kdo drug. Ne vem, enostavno življenje teče s takšnim tempom, da sem vseskozi nekam vpet. In prav zato mi je zelo prav, da obstaja posvetilo današnjega dne.
Mati je iz vrtnega cvetja in trav sestavila tri prav simpatične šopke in petkov večer je bil kot nalašč za obiske. V Velenju naju je na bližino pokopališča že od daleč opozarjal smrad po parafinu v zraku. Grozljivo. V povprečju je bilo na vsakem grobu kakšnih 15 prižganih sveč. Na mnogih pa se je njihovo število bližalo tridesetim. Včasih, ko so podjetni še pobirali parafin iz napol dogorelih sveč, so pokopališča še imela zabojnike za ločeno zbiranje sveč in cvetja; zdaj gre vse na isti kup. Sorodnikov grob leži v "ulici", ki bi jo zlahka poimenoval Ulica polmeseca in zvezde. Nekatere mošeje resda imajo ta simbol na kupolah, a baje da nima verskega pomena. Polmesec se povezuje z islamskim lunarnim koledarjem, zvezdo pa s Koranom in velja za enega izmed Alahovih znakov. Na grobu nasproti, sta še iz kamna izklesana nogometna žoga in avto. S fotodokumentacijo teh grobov, bi lahko opremil kar zajeten pogrebni almanah. A bistveno je, da sva še vedno našla socialni grob, za katerega je bilo rečeno, da bi naj bil prekopan že pred najmanj enajstimi leti.Na vasi, v Braslovčah, Taboru in Šempetru, so grobove krasil po tri, štiri sveče. Kot, da imajo vsi sorodnike le še v mestu in skoraj nihče več na vasi. Pa pravijo, da se v mestu ljudje sploh ne poznajo med sabo. Skor ne morem verjet. Niti slučajno pa si nisem želel videti prvonovemberske scene. Kaj, če je danes vsak obiskovalec prinesel in prižgal še po eno svečo na vsakem grobu? Grozljivka. Kupim jo le še v izjemnih primerih.

Še moje tri

Še moje tri jesenske fotke, preden jih ujame zima.

In še tri knjige, ki so se mi pravkar prikazale na obzorju. S takšnimi pomenljivimi naslovi, da bo nujno vsaj malce "uč vržt" vanje: Nika Maj: Iskanje izgubljenega fanta, Martin Page: Kako sem postal neumen in Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne. Hja, če ne moreš ničesar jemati za preprosto in samoumevno, če se bojiš podajati sodbe in če nikoli nimaš miru pred pred lastnimi možgani.

Prosim preberi

Chain letter, ki me je presenetil in prevzel, da ga želim deliti. Ker ne prosi za denar, temveč le za delček naše energije. Delček tiste energije, ki jo tolikokrat neracionalno trošimo in izgubljamo za nepomembne stvari. Verjamem, da sem s tem, ko sem to pismo prebral ter posredoval, odnesel svoj košček dobrih vibracij tudi malemu Galu.

za vse vas imam eno veliko prošnjo. moj mali nečak, Gal, star tri leta in pol, se je znašel v hudi življenjski situaciji. njegovi starši in vsi mi zraven njega. namreč, že od micenega je imel hude trebušne krče. zdravniki so nam dopovedovali, da je to normalno. v zadnjem letu je zaradi njih bil trikrat v bolnici, delali so mu razne preiskave, ugotovili nič. to nedeljo ponoči, so se krči ponovno pojavili, v ponedeljek so obiskali njegovo zdravnico, ki je takoj poklicala rešilca in nočna mora se je začela. na kisiku, tik pred tem da pade v komo ali umre, so ga prepeljali v ptujsko bolnico, naredili preiskave in ugotovili, da mora nujno v MB bolnico. tam je kirurg takoj odločil, da mora pod nož.

po nekajurni operaciji, je prišel ven in se skupaj z mojo sestro razjokal, ker je moral našemu Galu, odstraniti celo tanko črevo, ki je odmrlo.

danes poteka tretji dan, ko je Gal v umetni komi, namreč zdravniki želijo da si telo vsaj malo opomore, preden začne bojevati svojo bitko.

jutri torej, ga bodo zbudili, potem pa mora do torka, tam je kritična meja, izbojevati svoje novo življenje. če preživi do takrat, bodo potem vse ostale stvari potekale tako, da se mu bo omogočilo normalno otroško življenje. namreč operacija v tujini, kjer imajo s tem že prekso in uspešno opravljajo transplatacije, vstavljajo sonde....vendar do tja je dolga pot, ki nas čaka v naslednjih dnevih.

zakaj vam vse to pišem? kaj želim od vas? ja prosim vas, da z našo družino in našimi prijatelji prosite za čudež. prosite za energijo. prosite za čudež tistega ali tisto v kar verjamete. ker mi verjamemo, da če bo toliko pozitvne energije na kupu, toliko vere in upanja na kupu, bo tudi našemu Galu lažje izbojevati ta boj. ker sama verjamem v čudeže, sem vam upala poslati to prošnjo.

In prosim vas, da jo vi pošljete naprej, čeprav morda mojega malega Gala ne poznate in ga ne poznajo tisti, ki jim boste to poslali. pa vendar, če nas bo toliko pozitivno mislilo na njega in mu pošiljalo moč za boj, ima zraven današnje medicine veliko možnosti da izborba to borbo. izborba, je njegov izraz. a ni lušten?
še nekaj! takšno prošnjo mi je pred leti poslala sošolka, ko je šlo za življenje njene mame. in veste kaj, zgodil se je čudež. zdravniki sami so rekli, da se je. zato, prosim molite, prosite, pošiljajte energijo, svojo ali tisto iz vesolja, če jo znate prevajat in pošljite to prošnjo naprej.

Karkoli se zgodi, vedite, da boste opravili dobro delo. iskreno hvala! barbara in družine Koštomaj, Žaler, Černe.

prejeto po e-pošti

Mojstri za vse

Mojstri za vse, med pol sedmo in sedmo zjutraj drvijo kot nori po štajerski avtocesti v smeri Ljubljane. Avtomobili polepljeni z obrtniškimi logotipi ali pa tremi "lojtrami" na strehi, nevarno skačejo z levega na desni vozni pas in nazaj, pospešujejo in zavirajo na način, ki je umeven le njim samim, se lepijo za zadke avtomobilov pred njimi in tako povzročajo hudo stresne situacije vsem ostalim. Da bodo le imeli še čas za kavo; da bodo potem lahko tisti dan kar največ zaslužili.
Prav vesel sem, da prihaja do recesije; da se ljudje malo umirimo; da lahko normalno zadihamo, da začnemo živeti življenje, v katerem obstajajo še kakšne druge vrednote kot le denar. Vodoinštalaterji, električarji, zidarji ter vsi ostali, tisti bolj "tako-tako", ki nam za svoje delo zaračunajo 30 evrov na uro, do tistih, "ta pravih", pri katerih si lahko preračunamo, da so si postregli kar s staotakom za uro opravljenega dela.
Dodajmo k tem še vse, ki trgujejo z nafto, delnicami , raznimi skladi... in zlahka ugotovimo, da je vse skupaj le en velik napihnjen balon. Balon, ki slejkoprej poči.
Mogoče bomo delali spet le po 8 ur na dan, mogoče bo zato manj tovarniških in tovornjakarskih izpuhov, mogoče bomo tako zmanjšali globalno segrevanje, mogoče se bomo zato spet več posvečali svojim otrokom, partnerju ali pa samo ljubimcem, mogoče se bomo zato lahko bolj posvetili le samemu sebi. In mogoče, mogoče bo zmanjkalo denarja celo za orožje.

Hladen jesenski vikend, me je pognal na morje. Na Krk, do Malinske. Od tod pa s kolesom do Stare Baške in nazaj.

V mestecu Krk sem padal na vrata; kako so vsa majhna. Nizka in ozka.

Na vratih katedrale je simbol, ki nima veze z metalci, rokerji, športniki, vojaki ...

Trije iztegnjeni prsti predstavljajo sveto trojico.

Od mesteca se pot rahlo spusti do Punata, od tam pa sledi trdih 12 km vzpona. A na vrhu je trud poplačan s krasnim pogledom na tale zalivček, Goli otok, Sv. Grgur ...

Pa še pogled s klopce nazaj na prevoženo pot.

Vmes preseneti tabla s podatkom, da leži Krk na isti zemljepisni širini kot Torino, Hokkaido, Krasnodar (Rusija) ...

Skratka, od Malinske do Stare Baške in nazaj je cca 70 km, od tega za (cca) polovico vzponov. Dobra tura.

Zakaj je Janša dobil volitve leta 2004

Volilna udeležba v preteklih letih.

- 1992: 85,6 %

- 1996: 73,7 %

- 2000: 70,14 %

- 2004: 60,65 %

- 2008: če bo vsaj 70 %, bo ..., dovolj.

Veliki dobrodušni velikan

Mesožrtni velikani ljubijo Škote, ki imajo okus po piškotih. Teknejo jim ljudje iz Kranja, ker fejst dišijo po klobasah. Ne marajo pa ljudi iz Angole, saj imajo ti špikastičen okus po volni, ljudi iz Sirije, z gnusnjatim, bruhgabnim priokusom po gorgonzoli in Švicarjev (Le zakaj?). Španci iz Španije so pasjega okusa, ker imajo okus po koker španjelih. Posebno slastipastične pa so jim ženske iz Havane, z okusom po cigarah. Če je zunej fejst toplotno in vroče kot v ponvi, bo velikan zdirjal na ledeni sever po Eskima ali dva, če pa je noč ledveno mrzla se bo najbrž odpravil v soparaste jušne kraje pogoltnit par Jušnjakov. A drži kot lim, da niso vsi velikani mesožrtni in morilčarski ljudožvečci in samo preko svojega štruklja bi VDV dovolil kateremu požreti siroto Zofko, ki jo je ukradel iz siromišnice. VDV ima strahopitne težave, zato ne smemo brit škorce iz njega ali pa ga vlačit za nos. Govori bledarije, žre fujsarije, je zmešan kot mineštra in je navaden posralopitek za velikansko traso.
In zastavit gre, da če bi se enkrat začelo o velikanih govoriti po blebeviziji ter radijskih zvončnikih in kdo vse se srači naokrog, bi bržkovito nastala panika med figoznalskimi čloreški.

Ana Barič Moder, fanfarastičen, prekvasni prevod zacefizljane čveketajščine.

10 % dobička od prodaje avtorskih pravic za to knjigo je namenjenih dobrodelnim organizacijam Roalda Dahla. Fundacija Roalda Dahla deluje v Veliki Britaniji in finančno podpira delo medicinskih sester, posebej uspodobljenih za skrb za otroke z epilepsijo, krvnimi okvarami in možganskimi poškodbami. Z donacijami britanskim bolnišnicam, dobrodelnim organizacijam ter pomoči potrebnim posameznikom pomaga otrokom in mladostnikom, ki imajo okvare možganov, krvne bolezni ali težave pri pisanju – vse to so namreč stvari, s katerimi se je v življenju spopadal tudi sam Roald Dahl. Muzej in Pravljičarsko središče Roalda Dahla sta nedaleč od Londona, v vasi Great Missenden v okrožju Buckinghamshire, kjer je Roald Dahl živel in ustvarjal.

Utrinki

Pr sosed, na dvorišču. Star fičo, mogoče topolino, sem pomislil. Kar verjeti nisem mogel, da gre za BMW-ja. Voznik vstopa skozi nos vozila. Suicidno. Letnik 1958 - BMW - Isetta.

Za leto 2010 napovedan njegov povratek na trg, v obliki varčnega, okolju prijaznega vozila.

Orjaškja sekvoja

Pred dvorcem Plevna. V 19. stoletju je bila tu največja sviloprejnica na štajerskem, a se zaradi prevelikih stroškov obratovanja ni dolgo obdržala. Ker se sviloprejka hrani z murvami je tod bil včasih bogat nasad. Tu je živel in bil pokopan celo avstrijski ministerski predsednik. Do dvorca je vodil smrekov drevored. Tudi ta je bil na žalost oskrunjen, tako da je danes videti le še njegove ostanke. Kar pa je za videti, so to ogromne, ogromne smreke ...stare zagotovo 200 let. Socialno šibek sloj stanovalcev je prispeval k skorajšnji neprepoznavnosti nekoč prestižnega objekta.

Sužnji greha

Kje sem, kam grem(o)? Malo (samo)refleksije nikdar ne škodi.

Bele kaplje

Pa še res lep lestenec oblikovalke stekla Tanje Pak, ki krasi novi Wellness hotel v Laškem. Ker zgodbe o njem napletajo le najobskurnejši slovenski mediji, njegove fotografije pa ne objavijo. Kot da je od stvaritve pomembneje čigava žena je, in koga vse pozna. Povezav do teh člankov ne dodajam; sicer pa sami vemo, kje najdemo natolcevanja nevredna novinarskega peresa (ops, tipkovnice).

Sami norci

Na vasi množice hrumijo v drago najete prireditvene prostore na srečelove, brezplačne golaže, venček narodnih in opevanje enega vodje. Skrajno neizvirno, da ne rečem še kaj drugega.
Pred lokalom v središču kraja (Mozirja), pa nekaj več ali manj naključnim gostom, po družbenih notah rapa Nikolovski. Fajn dečko, odličen sogovornik. Je tudi ustanovitelj hip hop radia "Radio samih norcev" ... Kandidira v Fužinah, in res škoda, da to ni moj volilni okraj.

Njegova najbolj znana pesem je verjetno Kdor ma srce, ta pomagat zna, Niki-Niko pa je posvetil nečakinji.

Sanju sm, svet brez bolečine, Svet v kerm smo vsi otroci iste domovine, Vsi iz iste družine, Sanju sm svet, V kerm skupi se igrajo, Otroci vseh ras in ver, čeprov jezika ne poznajo, nč vec revnih in bogatih, bilo kje pod soncem se pojavš, si v družbi seb enakih, nč več vojn zard denarja, problemi se rešujejo za mizo, ko se človk s človekom pogovarja.

Ob ribniku

Vir

Sedim ob ribniku in nejevoljno pogledam avto, ki se približuje po poti, kjer je prepovedan promet za vsa vozila. V vodi zaslišim brbotanje, kot na površini kakšnega gejzirja. Kot da so vse ribe prišle k obrežju, se dvignile na gladino in hlastajo za zrakom. Iz avtomobila stopi možakar, odpre prtljažnik in prične hraniti ribe. O hudo. Kako so vedele, da prihaja (njihov bodoči krvnik)?
Pove, da skoraj vedno pride s taistim avtomobilom in ribe prepoznajo njegov zvok. Morda celo vibracije. Če slučajno kdaj pa kdaj pride z drugim avtom, potem rib v bližini ni.

The fish knows everything
This is a film about a man and a fish. This is a film about dramatic relationship between man and fish. The man stands between life and death. The man thinks. The horse thinks. The sheep thinks. The cow thinks. The dog thinks. The fish doesn't think. The fish is mute, expressionless.
The fish doesn't think because the fish knows everything.
The fish knows everything.
(Arizona Dream soundtrack)

Volitve

Ko razmišljam, katera politična stranka oziroma kateri kandidati imajo največ možnosti za uspeh na volitvah, me pretrese dejstvo, da so katere koli volitve predvsem odraz duha družbe. In da dobršen del družbe, za lastno eksistenco še vedno potrebuje najbolj grobe elemente, s katerimi nas nagovarjajo kandidati za državni zbor. Tako radi govorimo o poštenju in resnicoljubju, na volilnem lističu pa obkrožimo ime tistega, ki nam je navrgel največ laži in klevet. In tega smatramo za najboljšega. V bistvu me ni toliko strah bodočih poslancev in ministrov kot družbe same. Družbe katere del sem tudi sam.

Krka

Pojma nisem imel, da Kostanjevica leži na umetnem otoku na Krki. In da je najstarejše (1252) ter najmanjše mesto na Dolenjskem.

Vir

In da se na gradu Otočec ohranja tudi del novejše zgodovine. Da je leta 1958, v okviru mladinskih delovnih brigad, 54 000mladih pomagalo pri gradnji 79 kilometrov avtoceste Ljubljana - Zagreb.

jazbec jabi

Na pohorski poti med Arehom in Osankarico se nahaja slap Šumik. Gozdno območje nad potokom je zavarovan pragozd in je eden redkih ostankov naravne gozdne vegetacije na Pohorju.

Ko sem se spuščal s ceste v brezno, se je naenkrat pred mano pojavil čisto pravi jazbec. Za njim pa še pes jazbečar. Luštna scena, še posebej ko ju je gospa v bližini poklicala po imenih, trimesečnega jazbec Jabija pa položila na prsa. Pravi, da ga hranijo enako kot psa.

Do Črnega jezera je 15 minut hoje od doma na Osankarici. Ta je sicer bolj znana kot prizorišče zadnjih bojev Pohorskega bataljona. Je umetnega nastanka - gre za zajezitev vode z namenom akumulacije, ki je zagotavljala splavlanje hlodovine v dolino po t.i. drčah. Na dnu tega jezera so se leta in leta nabirali organski odpadki odmrlih rastlin in živali in sčasoma ustvarili debelo plas mulja, ki je temne, takorekoč črne barve. Jezero je zato na pogled, kot bi bilo polno črnila, čeprav je voda. kristalno čista.

Navihana zlatolaska

Zvezdica zaspanka tokrat ne prihaja na zemljo, da bi se pokorila za to, kar je ušpičila na nebu ...
Več kot pol stoletja stara pravljica v sebi še vedno nosi sporočila in vrednote, ki imajo moč ogreti tudi tista srca, ki so se morda že spremenila v kamen.
Na panojih z ilustracijami je natisnjen skrajšan tekst pravljice v slovenskem in angleškem jeziku. Na festivalski info točki v parku Zvezda izposojajo mp3 predvajalnike in ob ogledu ilustracij lahko prisluhnemo tudi besedilu pravljice v kar štirih jezikih - slovenskem, angleškem, italijanskem ali nemškem.

31. julij - 10. september, park Zvezda, Ljubljana
Festival Sanje

Komaj sem dobila za družbo poštenega razbojnika, pa bom spet sama.

Dutovlje - Devin

Iz Dutovelj mimo Pliskavice ter preko bivšega maloobmejnega prehoda Brje pri Komnu v Italijo. Skozi nekdanje slovenske vasi Gabrovica, Nabrežina, Devin, Sesljan, Prosek, Opčine in preko Repentabora nazaj v Slovenijo. S kolesom.

Potem pa jasno, na pivo v Tomaj. V tisto tako zakmetavzano odbito gostilno Tomaj. Opremljena je še vedno tako kot pred kakšnimi 40 leti. Točaj s pravim pivskim trebuščkom in prav takšnimi ustnicami, ki mu jih zapovrh vleče vstran. Domači gostje v živo pisanih majicah z logotipi lokalnih gradbincev, podjetnikov ... Skratka scena, ki se je ne bi sramoval niti Lars von Trier.

Bohinj

V Bohinju sem bil nazadnje na taborenju v osnovni šoli. Tokrat najprej iz Stare Fužine do Voj in naprej do spodnjega slapu Mostnice.

Nazaj proti jezeru, skozi Ukanc do slapa Savice inr nazaj mimo vojaškega pokopališča iz 1. svetovne vojne.

Luče - Velika planina

Vroči dnevi preganjajo v gozdna hribovska zavetja ali v bližino vode. Bližnjica iz Logarske doline proti Kamniku vodi skozi dolino Podvolovjek. Torej, s kolesom iz Luč do Kranjskega Raka (16 km = 2 uri) in od tod na Veliko planino (1 ura). Čez planino in nazaj v Luče (1 ura).

Vodnjak želja

Menda, da je v Ljubljani več kot 40 delujočih vodnjakov. Večina jih krasi trge ali parke in domala vsi imajo neko kulturno-zgodovinsko ozadje.
Najznamenitejši in tisti, za katerega je vsaj slišal domala vsakdo, je Robbov vodnjak (Vodnjak treh kranjskih rek).

Vodnjak »Deček z ribico« pred Tivolskim gradom.

Herkulov vodnjak, pred Stiškim dvorcem (Stari trg), kipar Janez Khumerstainer.

Vodnjak pri cerkvi Sv. Florjana.

Vodnjak »Evropa« pred Univerzo v Ljubljani (France Kralj, 1992).

Fontana na trgu Ajdovščina, Jiri Bezlaj.

Vodnjak v Jakopičevem parku, s kipcem dečka z gosjo, France Gorše.

Vodnjak na Krekovem trgu.

Neptunov vodnjak pred stavbo Mestnega muzeja (Janez Khumerstainer, 1675).

Kobetov vodnjak v parku Zvezda (Boris Kobe, 1941).

Vodnjak pri Šentjakobski cerkvi (Jože Plečnik).

Vodnjak na Taboru (France Rotar).

Vodnjak pri Zlati ladjici.

Vodnjak na Ribjem trgu.

Vodnjaki so del arhitekture od nekdaj. Le v novodobni gradbeno-zazidalni evforiji zanje kot kaže ni več prostora. Investitorji izkoriščajo vsak najmanjši prostor ob zgradbi le za parkirne prostore, ki jih najlaže pretopijo v denar. Kvaliteta bivanja je tujek v njihovega miselnega procesa.

Le kdaj bo kdo pomislil, da bo privabil turiste, kupce in druge obiskovalce s kakšnim podobnim posegom v prostor kot je viden na spodnjem posnetku?