Bizariš

Gregor Gruden, Janez Starina, Matej Puc

Čuden naslov predstave, še posebej za tistega, ki Shakespearja oziroma njegovega Hamleta ni bral. Napovednik pravi, da sta Rozenkranc in Gildenstern Hamletova bistroumna prijatelja iz otroštva, ki ju pokličejo na dvor, da bi izvedela, kaj je narobe s Hamletom, saj se ta obnaša nekam čudno. Zgodba črne komedije Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva, je torej iztrgana iz Hamleta. Sta osebi, ki na podlagi nekega sporočila nekega jutra odideta ... nekam, kam? Začno se jima postavljati vprašanja: kdo sem, zakaj sem in kako naj bom, kje se bo vse skupaj končalo. Sta živi metafori za zmedo identitet in utelešena želja po biti nekdo. Hudomušno prikazujeta, kaj vse doleti človeka.

Ker gre za bizariš, se je najina zgodba pričela zapletati že pri usklajevanju terminov in izboru predstave, čemur je jasno sledila ugotovitev, da sem rezerviral karti za napačno predstavo. A kaj ko sva v tem trenutku že vstopala na Malo sceno. Ker sva redna obiskovalca MGL-ja in ker nama njihov repertoar, ki mi je ravno prav nekje vmes med Djurotovimi forami in Dramo, redno prinaša zadovoljstvo, sva se vzpodbudila, da bo tudi tale črna komedija prav tako v redu. Matej Puc in Gregor Gruden, sta predstavo vzpodbudno pričela z debato o rasti nohtov in las, kar na sedežih med obiskovalci. Potem pa so dialogi iz minuto v minuto postajali vse težji in publika je počasi postajala vse bolj apatični. Kmalu naju je minilo, a sestri pač nisem mogel predlagati, da iz druge vrste, dva metra oddaljena od njenega simpatičnega znanca na odru, predstavo zapustiva. Misli so mi zašle na najbolj oddaljena mesta, ogledoval sem si starejše občinstvo pred mano in okoli sebe, ter pomislil, da so za to predstavo humanitarno razdelili karte v katerem od domov za ostarele. Že publika je bila tokrat precej drugačna kot običajno. Igralci so zelo korektno odigrali svoje vloge, a umestitev te predstave na repertoar je vprašanje za programskega vodjo. Matej Puc mi je bil tokrat še najboljši, s pojavo precej podobno Ptičjemu strašilu iz oddaje Martina in Ptičje strašilo.
Po dobri uri, ko je sestra naveličano segla v torbico po uri (koliko še bo trajalo), je njen simpatični znanec, dva metra oddaljen od nje zavpil: "Mene je groza! Kmalu bo konec! Ne more več dolgo!" in bruhnila sva v krohot (jaz do solza), ki sva ga najbrž razumela le midva.

V gostilno, na rokomet … na še en bizariš. Kaj češ, takšni dnevi … najbrž luna :)