Pot na Fužine

Ne maram getoizacije in vedno pravim, da Fužine niso nič slabše, kot kateri drugi del Ljubljane. Ni treba, da imam prav, a vsaka marginalizacija le-to samo še krepi. Marginalcev in takšnih okolij pa je tako že preveč.
Kot že samo ime pove, je Pot na Fužine začetek Fužin. In začnejo se z malimi, prav simpatičnimi bloki, od katerih le nekaj korakov stran, ob Ljubljanici, vodi Pot spominov in tovarištva. Če imaš srečo, da poleg tega stanuješ v tistem zadnjem bloku in po možnosti še v atrijskem stanovanju, ti sonce ves dan sveti skozi okna po svojih najboljših zmožnostih, pogled navzven pa se ustavlja na rastlinju in drevesnih krošnjah. Tukaj je krasno izhodišče za sprehod oziroma tek ob Ljubljanici ali pa skok na Golovec.
Zelo zanimiva študija bi pa bila, primerjati moč "silvestrskih" eksplozij tukaj in na najbolj množičnih silvestrovanjih na prostem. Včerajšnji postanek na tamkajšnjem parkirišču mi je ponudil delavsko-punkersko žanrsko obarvan pogovor dveh stanovalcev. Nanašal se je na pasje iztrebke, katerim zmrzal ne dopušča razkroja, snežna podlaga pa jih naredi še bolj opazne. Res jih je polno, res skoraj eden zraven drugega. A kaj ko sta ta dva žalostno ugotovila, da je tudi tega kriva (spet) politika, s predsednikom vlade na čelu. Podkrepljeno s sočnimi kletvicami …
Bratsko-sestrskim storitvam, pa bo treba nujno dodati še kakšen jogging po Poti spominov in tovarištva.