Kje me najdejo?

Najprej Maja, ki se je prikazala v podobi absolventke psihologije. Da bi z mano opravila test bipolarne motnje (psihiatrična motnja, pri kateri se izmenjujeta dve razpoloženjski stanji: depresija in manija). Ker ni prvič, da ustrezam za primerjavo rezultatov z nekim bolnikom, me že malo skrbi, če ne ustrezam tudi kandidaturi za to pošastno zadevo. A brezhibno prepoznavanje čustvenih stanj na obrazih, mi daje še nekaj upanja.

Potem pride e-mail, s katerim "mali" bogovi obveščajo, da se delavcem s sosednjega gradbišča (povečini naši ex-južni bratje), prepoveduje vstopanje v prostore naše avle in kuhanje kave na tamkajšnjem avtomatu. Napisan tako, da je iz njega razločno razbrati gnus do uboge raje. In za tem prve reakcije. Človeška skrb za "jebene" delavce v umazanih čevljih, filozofska vprašanja z vidika humanizma, primerjave s "salonskimi levi" … Tini so se zarosile oči, ko se je spomnila na svojo mamo za tekočim trakom. Cinične primerjave s hišnikom, serviserji dvigala … in nenazadnje tudi mojimi in še kakšnimi "ponošenimi" hlačami. Ki v bistvu sploh niso ponošene, le tri takšne hudo, hudo drago plačane natrganince imajo. In so mi bile lep povod za še en odziv na segregacijo.

Še bolj neokusno (celo neustavno) pa je, da je s tem nekdo nekomu prepovedal vstop v javno ustanovo (To bi bilo za medije, kaj?). Odziv določenega dela kolektiva pa je tisti, zaradi katerega sem še bolj vesel, da sem del njega. 5. februar je Pust in morda takrat pride kdo v službo v delovni obleki (pajacu).