Pismo predsedniku

Cenim vaša prizadevanja in se z vašimi komentarji več ali manj strinjam. Z nekaterimi izjavami tudi poistovetim, nad nekaterimi tudi prisrčno nasmehnem. A nekako tudi vse bolj čutim, da se na vaše pisanje odzovem.
Verjamem, da se misli in besede, ki jih ustvarjamo materializirajo. Svoje želim izražati brez uporabe katerekoli negativne besede. Izogibam se besedam: strah, negativec, sebičen … Če malo razmislim o lastnih izkušnjah, kako so moji bližnji pa tudi tisti ne tako bližnji reagirali, kadar sem bil do njih kritičen na pregrob način. Vsekakor se jih ni dotaknilo kot bi želel. Ugotovil sem, da jih s tem pravzaprav »hranim«, da jim s tem dajem le še dodatno energijo za njihovo početje. Ne želim več drugim vsiljevati svoj prav, ker vem da tega ne bodo sprejeli. Vsak pač mora priti sam do vsega, to se najlepše vidi, kaj se zgodi, ko drugega učiš in mu vsiljuješ demokracijo (Irak …). Ljudje smo pač na različnih razvojnih stopnjah pa kakor koli se že to čudno sliši. In imamo različna poslanstva; in ne vemo kakšno ima nekdo drug; še zase bolj malo.
Katero koli komunikacijo smatram za sporočanje. In ljudje si ves čas nekaj sporočamo. Tudi tistih, ki stalno samo kritizirajo se velikokrat izognem; ne želi biti njihov filter. In ko sam želim sporočiti kakšno kočljivo misel (lahko je to tudi kritika nekoga ali nečesa), jo izpovem skozi sebe, kakšen osebni pripetljaj in s kančkom humorja. Samo to vžge, skozi lastni humor, morda celo lastni cinizem (takšen neškodljiv seveda) izpovedano. Vse ostalo je brezvredno razmetavanje z lastno energijo in dajanje te energije drugim za še močnejše delovanje v njihovi smeri. Lep pozdrav.