Polovica rumenega sonca

Roman Polovica rumenega sonca je roman o hrepenenju po ljubezni in preživetju. Je roman, ki govori o državljanski vojni v Nigeriji in genocidu v Biafri (po biafrski zastavi je knjiga tudi naslovljena) in je roman, skozi katerega sem kljub temu, da mi vojna tematika ni blizu, enostavno zdrsnil. Chimande Ngozi Adichie je zanj kot prva in hkrati najmlajša afriška pisateljica prejela britansko literarno nagrado orange.

Tako kot nekdanja Jugoslavija, so bile za razliko od večine evropskih držav, ki so nastale kot samouresničenje etničnih skupnosti, domala vse Afriške države konstituirane kot politični projekt.

V Nigeriji živi 250 plemen. Leta 1884 so si Evropejci na Berlinski konferenci razdelili Afriko in Britanci so si prilastili dva protektorata okoli reke Niger: sever in jug. Britancem je sever bolj ugajal. Vročina je bila tam znosnejša; Havsi in Fulani so bili ostrejših potez, in naj bi bili zato večvredni od južnjakov. Bili so muslimani, in zato za domačine relativno civilizirani, fevdalni in zato pripravni za indirektno vladanje. Pobirali so davke za Britance in Britanci so v zameno odvračali krščanske misionarje. Vlažen jug je bil po drugi strani poln komarjev in animistov (animizem: verovanje primitivnih ljudstev, da je v vseh stvareh duh, duša) ter različnih plemen. Jorubi so bili najbolj številčni na jugozahodu. Na jugovzhodu so Igboji živeli v majhnih demokratičnih skupnostih. Bili so nepokorni in hudo ambiciozni. Ker niso poznali kraljev, so Britanci imenovali "pooblaščene poglavarje". Misionarjem je bilo tu dovoljen, da pokorijo brezbožnike. Leta 1914 je guverner združil sever in jug in Nigerija je bila rojena.

Problem je bila etnična politika, severnjaška polarizacija vojske …

Druga svetovna vojna je spremenila svetovni red: sever se je bal prevlade bolj izobraženega juga, ta pa je bil željan neodvisnosti. Toda Britanci so morali ohraniti Nigerijo, kakršna je bila, in da so pomirili sever, so sestavili ustavo, ki je severu dodelila vodenje centralne vlade. Nič ni bilo storjenega za manjšinska plemena.

Kolonialna politika po načelu deli in vladaj je manipulirala s plemeni in poskrbela, da ni prišlo do enotnosti, ter si s tem olajšala nadzor nad prostrano deželo. Ob neodvisnosti 1960 je bila Nigerija zbir delcev v krhkem objemu. Novoodkrita nafta na jugu je bil eden izmed razlogov za masakre nad Igboji, ki so leta 1967 razglasili neodvisnost svoje Biafre. Leta 1970 jo je dokončno zlomila lakota in Biafra ostaja neuresničen sen Igbojev.

Zmrazi me, ko pomislim koliko je še tako umetno nastalih držav po svetu, v koliko državah še vedno imperialistične sile postavljajo določene plemenske oziroma verske skupnosti za vodilne. In ko pomislim, koliko bo še medsebojnega pobijanja. Za koga? Samo za denar.