Kaj nas lahko naučijo?

Pustite Cigane, naj pridejo in ostanejo, če hočejo. Pogrešamo jih. Pomagajo nam tako, da zmotijo našo rutino, preden postanemo popolni (produktivni) avtomati ...

Za nas Slovence je znano, da med vrednotami na prvo mesto postavljamo delo. Zjutraj bomo šli disciplinirano v službo ne glede na to, da je zbolel kdo od bližnjih. Proces discipliniranja je bil dolgotrajen, ampak uspešno nam je vcepil take delovne navade, da so Francozi, ko so prišli z Renaultom v Novo mesto, nejeverno vzkliknili: "Pa saj tukaj imamo Japonce sredi Evrope!" Romi že po svojih azijskih tradicijah delo obravnavajo kot nujno zlo, pač sredstvo za preživetje, ne pa vir ponosa in osebnega uresničenja. Nikjer ni govora o večnem občutku krivde, ki kljuva nekje v ozadju zavesti vsakogar od nas. Človek si kar oddahne v družbi ljudi, ki judovsko-krščanskih vrednot nimajo vpisanih že v celični spomin. Pomislite, kakšen subverzivni potencial je v tem pristopu - ni čudno, da gredo na živce prav vsaki oblasti. Vsi se bojijo, da jim bodo pokvarili množico vodlijivih podanikov ...
Od Romov se lahko naučimo tudi neke globinske strpnosti. Romi ne začenjajo verskih vojn ...
Romi imajo nasploh zdravo distanco do materialnih dobrin. Njihov odnos do lastnine je bolj odvezan, osebni predmeti, oblačila, kolesa, denar itn. z lahkoto krožijo od enega do drugega, ne oklepajo se jih tako trdno.
Kar pa zadeva krajo, vam bodo z mirnim srcem odvrnili: mi sem ter tja ukrademo kakšno kuro, vi pa delate menedžerske prevzeme!

sobota, 18.april 2009 / Objektiv /Dnevnik

Zoli je roman o slovaških romih. Pravzaprav je zgodba o življenju romske pesnice Papuszke.
Avtor pripoveduje, da se je pred obiskom romskih naselij opremil z novimi hlačami, ki so imele skrite žepe, ker ga je bilo strah, da ga bodo okradli. Niso ga okradli, pravi pa, da je s takimi negativnimi čustvi oropal sam sebe. Hkrati pa se je nekaj naučil. Ko je bil v naseljih in so se mu otroci zelo približali, je pomislil, da ga bodo okradli, nato pa se je zavedel, da on krade od njih, da ima metaforično on roke v njihovih žepih.